Divji svet Pokljuške soteske

 Divjina Pokljuške soteske...

Smeh je pol zdravja so že včasih rekli, zato uživajmo dokler lahko in imejmo se lepo.

Zadnje čase  vreme drži z nami in to je treba izkoristiti.  Pavel naš vodja in  Matija domačin, nas vodita po starodavnih pokljuških stezicah.  Delali bomo krožno pot, osmico. Parkiramo v  Krnici za mostom in mojim najlepšim jezom. Trenutno kaže gola rebra in nad jezom se vrtita mlinčka.

 Začnemo mimo lepe Mavrnove hiške in se podamo mimo Guzeljnove domačije  in znamenja. 

Lep je pogled z vrha in zvončka že prijetno cingljata..

Nadaljujemo po poti in se bližamo parkirišču pred vstopom v sotesko. 

Soteska je polna različnih kraških oblik, naravnih mostov, previsnih sten in ozkih prehodov.

Domačini  sotesko že od nekdaj imenujejo pod skupnim imenom, Pokljuška luknja. Skoznjo in najprej proti rovtom je stoletja vodila pot na Pokljuko - stara pokljuška pot.

 Skoraj 2. km  dolgo sotesko in 5o metrov v globino  je v apnenčaste sklade vdolbel nekdanji ledeniški rečni odtok iz talečega se ledenika na Pokljuki n tako ustvaril največjo fosilno sotesko v Sloveniji. Pot je speljana po suhi strugi nekdanje reke.

Vsak ima drugačen korak in sedaj smo  vsi skupaj.

 Ob zaključku soteske se pot nadaljuje čez viseče lesene galerije.

 Galerije so speljane med skalovje. 

Zgornji, bolj divji svet zaradi težke prehodnosti domačine ni zanimal.  Leta 1930 je PD Gorje uredilo tehnično zahtevne galerije za  obiskovalce. Imenovali so jo" Galerije kraljeviča Andreja." In tako je vse do danes.

 

Lep prireditveni prostor ali  samo posedanje v naravi..

Ko smo spodaj vsi zbrani,  utihnemo, se poglobimo v zelenje okoli nas, globoko vdihnemo in  poslušamo šumenje listja  in rahel vetrič okoli glav, tišina  za dušo. Potem se povzpnemo na galerije. Kako majhni smo ljudje ob mogočnem skalovju. Majhna in večja izvedba.

Slike se ob kliku povečajo.

 Značilnost soteske so naravni mostovi in poševna jama z velikimi  okni, imenovana Pokljuška luknja.   /moj arhiv/ Skozi sotesko vodi najkrajša planinska pot iz doline na Pokljuko. Po njej je usmerjena tudi daljinska pot Juliana trail.  

Galerije  se nadaljujejo skozi ozke prehode, meter širine in strme stopnice, spodaj pa pogled  v brezno.

Nadaljujemo  skozi  visoko praprot, ki jo zarašča  šavje.

 Malo gori malo doli se vrstijo naše potke in stezice. Do Figovčeve domačije gremo. 

  Pavel in Matija sta preverila pot. Čakamo in klepetamo, zavezujemo vezalke.

 Ni hudega, le vročina nas daje..

Pa spet doli,  da je bolj pestro.

Oznak je kar nekaj, le naša pot je nekaj posebnega..

Le kam se je zagledala Irena?

Pa smo pri Figovčevi domačiji, še nekaj fotk pri znamenju. 

 Malo nižje pri koči  pomalicamo. 

Sonce pripeka in zrak je  nasičen z vročino. Hladimo se vsak po svoje. Potem se spustimo čez rovt, pa še enega.

 Pomaknemo se v senco gozda. 

Mogočno drevo in sonce riše sence.

Prečimo  ograjo in se spustimo po stezici navzdol.  

Malo telovadbe in spodaj se vidi cesta. Pa še ni konec.

 

Bližamo se, še čez pašnike in  mimo hiške.

 

in smo skoraj pri avtu.

Še bratovo Astro pocrkljam, je čisto tiho. Pa čez most in potepanja je konec..

 

 Težko bi našla še enkrat iste potke, po katerih smo ubirali korake. Te stare  stezice se počasi zaraščajo. Fotke je prispevala tudi Simona in podatki so s spleta.

Hvala družba, lepo je bilo.

Starost  ni odvisna samo od dejanskih let. Lahko je 20 letni zelo ostarel, brez volje in ne vidi ničesar lepega. Obratno pa je lahko 70- 80 letni zelo mladosten, saj mu obraz  večkrat preleti nasmešek, ko občuduje in  navdušeno gleda nekaj  lepega.

In taki smo mi,  pohodniška skupina DU Javornik Koroška Bela..