Martuljška soteska

 

Martuljška soteska se nahaja poleg vasi Gozd Martuljek...

Vsakdo, ki ohranja možnost

videnja lepot, nikoli ne ostari!

 Gremo, naš vodja Pavel nas zopet razveseli. Ne le v Avstriji in Italiji, tudi pri nas imamo čudovite soteske in Martuljška je le ena izmed njih.

Takoj za mostom čez Savo Dolinko zavijemo levo.

Pokažejo se sila lepi vrhovi, ki pa jih ovija poredna meglica. Naša skupina parkira pri vikendici  znancev. 

Lahko pa se parkira  poleg  hotela Triangel.. Po cesti prihaja domačin Branko, dober kot Kosobrin, ki nam ponudi parkirišče na svoji zemlji.

Slika dneva...

 Pa smo že parkirali. Malo poklepetamo potem se odpravimo proti kolesarski, ki jo prečimo. 

Pri vrtičku nas vodi pot naravnost,  nekaj novega. 

 Potka se potegne v stezico, ki vodi mimo dveh info tabel.  Pripovedki o Ledencu in črnemu gamsu, Srebrnokrilcu.

Spustimo se skoraj do vode, sliši se šumenje in vidimo prodišča.. 

Pa smo pri prvem jezu in začne se soteska.

 Skupina se kmalu razgubi po luštni poti, ki vodi nekaj časa pod  skalovjem. Na prodišču pa je polno možicev. Prijetni za pogled, dokler jih narasla voda ne podere. Zvončka se oglašata.

Soteska nastane, kjer se voda med dvema kotlinama preliva  skozi višji svet. Nastanek je posledica globinske erozije, oblika in globina sta odvisne od vrste in lege kamnin, skozi katere teče voda.

Mostički in stopnice se vrstijo.

Srečevanje ni lahko.

  Na mostičkih se zberemo, da smo vsi skupaj, potem pa zopet ubiramo korake  navzgor. 

Se že vidi Spodnji slap.

 Martuljška slapova se nahajata v osrčju Martuljške skupine, vrhov, ki stražijo nad dolino Gozda Martuljka.  Potok Martuljek največ vode zbere Za Akom, zatrepom  doline pod Široko pečjo. (Slika gora) Na svoji poti v dolino ustvari Zgornji in Spodnji Martuljkov slap. Mi gremo le do Spodnjega Martuljškega slapa.

Spodnji  slap je manjši od obeh slapov, vendar skupaj s sotesko tvori slikovito podobo. Visok je 29 m in se nadaljuje še 25 m v več skočnikih.  Ozek slap je obdan z zelenjem in dostop je lahek. Še malo višje  se vzpnemo in voda že šprica po nas.

 Vzpenjamo se po stezicah proti cesti, vsak po svoje.

 Joži ima vse pod nadzorom.

Po desni si hitreje na cesti.

 Ko smo zbrani  nadaljujemo  do planšarije Jasenje, Ingotove brunarice. 

Gremo, gremo in nam je lepo..

Brunarica pri Ingotu.

 Gospodar planine ohranja tradicijo pašništva in z  malo čredo govedi se  jasa   ne zarašča. 

Poslikam obeležje  pogumne Pavle Jesih 

in nadaljujem mimo Mame lipe in sedem hčera. 

Kmalu sta pred menoj Finžgarjeva kapelica in Spomenik ponesrečenih planincev.

 Tam pomalicamo, slikamo.... 

 Čakamo ostale da pridejo nazaj,  da bo še naš Pavel poleg.

 Potem se ustavimo še pri brunarici, da si privežemo dušo. Tudi čaj paše. Lepe rožice imajo na oknih.

 Potem pa sledi meni neznana pot, mimo Lipovčeve  koče in obeležja ponesrečenih v gorah. Na desno za plotom se začne naša pot.

Nekaj časa kolovoz, ki pri koči kmalu  preide v travnati del in se zaključi pri spomeniku alpinista, partizana Mirana Cizlja. 

Alpinist, partizan Miran Cizelj.

 

Tam nam Pavel da navodila za sestop po zelo strmi, včasih tudi mokri stezici. 

V začetku je nekaj zajl, za lažji začetek. Potem pa previdno korak za korakom po strmi poti. 

Še lojtrca je vmes

  

in razgled na sosednji hrib.

 Zopet previdno skozi goščavo in spodaj  nas čaka udobna steza. 

Nadaljujemo  v smeri soteske in kmalu smo pri prvem jezu.

 Nato še mimo info tabel in postanek  je v vrtičku.

Ta glavna pri pohodih..

Generacijo naša...

 Še zadnjo skupinsko in nazaj do avtomobilov.

Še konjička se poslavljata.

Krasne Martuljške gore..

Zaključek je v Špajzi, kot vedno. Slike sta prispevali tudi Simona in Marjana, podatki  so s spleta.

Po malem GPS smo  prehodili dobrih 6.00 km, hodili z vsemi postanki 4.10 ure in naredili 376/372 višincev in spusta.

 Hvala družba, lepo je bilo!

Življenje ni ne pravično

in ne krivično.

Življenje je polno lekcij,

za katere nikoli ne vemo,

kdaj pridejo in kdaj

smo na vrsti mi.

/ A.N./