Soteska Čepa

 Soteska Čepa...

Čas hitro beži

in z njim vse lepote, 

ki jih bomo zamudili - M.

Čepa, tudi Kepa je najglobja soteska v avstrijskem delu Karavank in velja za eno najbolj obiskanih koroških naravnih znamenitosti. Nahaja se pod cesto, ki pelje iz prelaza Ljubelj proti Borovljam, oblikovala pa sta jo potoka Borovnica in Žabnica. 

Veliko se nas je zbralo pohodnikov DU Javornik Koroška Bela. Pod vodstvom vodje skupine Pavelna,  jo bomo prehodili. Soteska se odpre ob pol devetih, zato se šele ob pol osmih odpravimo  s Sl. Javornika. 

Karavana avtomobilov se odpelje proti Ljubelju. Tam nas pozdravijo melišča Begunjščice in plezališče Plot na desni.

 Ko smo vsi zbrani se  zapeljemo skozi predor do parkirišča Podljubelj na avstrijski strani. Parkirnina se plača šele ob odhodu. 

 Dobimo navodila in

se  podamo čez leseni nadhod  ter po poti navzdol v gozd.

 Najprej prispemo do pustolovskega parka in Ziplain-a.

 Ob  nadaljevanju pa  do lesene koče, kjer plačamo vstopnino,  stane 8€.

 Od parkirišča do vstopa  v sotesko je še kar nekaj hoje.  

Majhen slapič in

  bivak s prezračevanjem in zvončka se prijetno oglašata.

Pri škratu se začne soteska Čepa.

 Nato se podamo po označeni ter urejeni poti skozi sotesko. Prehodimo kar nekaj stopnic in mostičkov.  Povsod je močna ograja in ponekod še dodatne jeklenice. Pomaga pri vzpenjanju. Tudi kovinske podloge na tleh in letve na lesenih mostičkih so nam v pomoč. Je pa precej zračno speljano, vendar varno. 

 Joži je glavna

 in Vojko je ves nasmejan.

Lepa je pot med zelenjem,  šumenjem in bučanjem  kristalno čiste vode, ki se preliva čez skale in dela tolmunčke. Še skalovje nas občuduje in se smeji.

  Ob poti so tablice z imeni rožic, vendar je vse že odcvetelo. Mostički in številne stopnice; naravne, lesene, kovinske nas vodijo gori doli. Vmes malo stezic in zopet  gori doli. 

 Kanjoni in voda  je čudovita.

Strme so stopničke in le nahrbtniki se vidijo.

Naša Simona, deklica za vse..

Odtenki zelene..

Vrhunec pa je Sopotniški Šum, slap po katerem se spuščajo pogumni.  

 Prečimo hudičeva mostova. Prvi starejši je del cestne povezave in je trden kovinski most. Pred nami pa so krožne stopnice, ki se dvigajo do galerije. 

Nevenki se kar smeji.

Oba slikava.

Pogumna mladenka, direktno po slapu  in spodaj jo ujamejo.

  Hitrejši pohodniki so že na drugem visečem mostu, ki se nagiba sem in tja.

Ni za vsakega in se vračajo po štengah nazaj.

  Pa ni tako hudo, vsi varno pridemo čez.

Potem se odločamo v katero smer naj ubiramo korake. Vodja odloči in vračamo se v smeri Deutscher Peter.

 Spodaj se vidi ljubeljska cesta in viseči most.

 Vmes je še kratek počitek in v bližini ceste tudi malica..

Pot Petra Tschanka. 

 Nato pa pot pod noge in smo ravno v pravem času na parkirišču za avtobus.

 Veliko ljudi se je nabralo, pa se vsi peljemo.  Izstopimo  na izhodiščni postaji. Prevoz je vračunan v ceno vstopnine.  Še skupinsko naredimo.

 Potem pa še na kofetek in veselo domov.  Prehodili smo  slabe 6.00 km in naredili okoli 400 m višincev.  Slike je prispevala tudi Simona in podatki so s spleta.

Hvala družba  za krasno potepanje, lepo je bilo.

 Za vsakega na tem svetu

na koncu pride jutro,

ki ga nikoli ne bo videl - A.N.