Kamniti lovec, 2071 metrov visok razglednik..
Južno od Sv. Višarij, znane romarske gore, se dviga osamljeni venec skalnih vzpetin, ki dosežejo najvišjo točko na dvoglavem Kamnitem lovcu../ Andrej Mašera/
Do tja kamor je vredno priti,
ne vodi nobena bližnjica.
/Avtor neznan/
Zmenjeni sva z Marjano, še Blanko povabim pa nima časa. Kamniti lovec, že štiri leta me ni bilo na njem. Več žalostnega kot veselega se je zgodilo med tem časom. Gondole vozijo le še ta teden, vsak dan. Potem le še ob sobotah in nedeljah do 1.10. Vreme ga nekaj biksa, nič kaj obetavno ne izgleda. Prvi konvoj zaposlenih je že odpeljal. Potem smo na vrsti čakajoči.
Tudi tu je divjalo neurje. Veliko dreves je podrtih, gledam z gondole. Hitro smo na Višarjih. Pogled proti Žabnici je zamegljen. Tudi proti Krnici v Klobuku ni nič boljše.
Se pa svetlika. Trgovine so že odprte, vse je razstavljeno, obiska je bolj malo.
Ubirava korake po poznani poti in občasno se pokažejo tudi kratki razgledi.
Ni slabo, meglice delajo pokrajino čarobno. Skale in potke in kar naenkrat se skrijejo v meglicah. Jesen se potihoma že pripravlja, macesni rahlo rumenijo. Trav'ce so še zelene, le cvetlic je bore malo.
Skupino moških spustim naprej, čelade imajo.
Gledam proti grušču, običajno je kakšen gams, tudi tokrat so. Marjana jih že vidi in tudi meni uspe najti dva. Se pa pripravljata na izmenjavo terena.
Tudi Kamniti lovec se vidi in križ na njem. Tudi ljudje so na vrhu. Pot se začne vzpenjati po zagruščenem terenu in vedno bolj strma postaja. Zvončka se oglašata.
Ob pečinah poteka stezica in kmalu smo pri varovalih. Še dobro da so. Najlažje se je vzpenjati in sestopati ob njih. Luštna je ta pot. Včasih je potreben oprijem večje skale, ko se potka nadaljuje čez peščen teren. Po skalah proti vrhu pa je prijetno in oprimkov je dovolj.
Vrh Kamnitega lovca, pohodniki s čeladami se pripravljajo za sestop do sedla Prašnik. Pa jih megla in zajle spodaj verjetno odvrnejo od te namere in se vrnejo na vrh. Sestopijo po običajni poti.
Vedno več nas je na vrhu.
Vsi opazujemo meglice, ki nam zakrivajo razglede. Za trenutek se pokaže modrina neba. Pa so megle glavne in ga hitro zakrijejo.
V jesenskih dneh so v gorah razgledi najlepši. Narava se že odeva v pisane barve in ozračje je čisto. Razglede za boljšo voljo in lep pogled pa fotke ispred štirih let. Sijalo je sonce in razgledi so bili božanski.
Dobrač in smučišče Florianca.
Tudi tokrat ni slabo, le za prvi pristop na goro ni najlepše. Sosednji vrh Kamnitega lovca je za spoznanje višji. Pa ima ta s križem in zvončkom lepše razglede in večina jih ostane tukaj.
Kavke se pridružijo.
Po počitku se nas kar nekaj odpravi navzdol. Lepših razgledov verjetno ne bo. Pri sestopu je treba še bolj paziti čez gruščasti del. Ob varovalih gre dobro.
Po vijugasti stezici obirava korake v smeri sv. Višarje. Gamsov ni več in sonce občasno pokuka skozi sivino.
Na Beračni Kugel se povzpneva.
Cerkev Višarske Matere Božje in strehe hišk se vidijo s te strani, lepo.
V cerkev pogledam in svečko prižgem za moje drage. V mislih sem pri živih in tistih za mavrico.
Nadaljujeva na drugo stran.
Gondole skoraj prazne vozijo gor in dol. Še fotko naredim skozi odprto okno..
Pristop je kratek in nenaporen, vendar sprehod tudi ni. V grapi pod vrhom moramo zanesljivo stopati in paziti, da ne prožimo kamenja. Je napisal Andrej Mašera.
Lepo je bilo, čeprav v meglicah.
Nasmeh je bogastvo,
ki ga premalo razdajamo..
/Rudi Kerševan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar