Juliana trail-18. etapa, od PD Pod Ježo do Zavetišče Korada

 Juliana trail-18. etapa, od PD Pod Ježo do Zavetišče Korada...

Ko hodiš nad oblaki

pleteš mrežo sanj,

ne pripadaš temu svetu

samo zaljubljen si vanj!

/Avtor neznan/

Za zajtrk se že zvečer zmenimo, kdaj približno.  Posloviva se  od prijazne gostiteljice Rožice in začne  se  nadaljevanje potepanja. Najdaljša je ta etapa od vseh dodatnih štirih, po primorskih hribih. Še oskrbnika Luka srečava, ustavi avto in nama zaželi  varen korak. Spustiva se po cesti, mimo obeležja NOB in na  ovinku zavijeva levo. Pa je že takoj na desni v vzpetini znak za nadaljevanje.

 Velikokrat preči cesto 18. etapa in se znova vrne v gozd.  Poti so pestre, kar si poželiš ali pa tudi ne. 

  Ogledujeva si  hribe in zaselke v daljavi, ki sva jih opazovali že pri planinskem domu. Tam nekje poteka najina pot. Ne predstavljam si,  na pogled je sama gmajna in nekaj hiš. In na vrhu cerkev. 

 V vasici Srednje je  vsaj malo življenja in poklepetava z domačinom. 

 

Mucica  in muc, nama pove mala deklica.

Pogrešam ptičje žvrgolenje kadar ubirava korake skozi gmajno. Le kakšen oster žvižg se sliši, pa še ta poredko. Nisva dosti utrujeni od prejšnjega dne, psiha še deluje.  Robidovje se razteza nad potjo in se mu omikava. Pa naju  vseeno kdaj malo opomni. Zvončka se oglašata, hodimo skupaj lubici moji.

  Nad vasjo Globočak si privoščiva počitek in si ogledujeva lepe hiše pod nama.  Spustiva se navzdol in  pri hiši, kjer slišim govorjenje na terasi zaprosim za vodo.  Isostar,  šumeče tablete  imava  s seboj in  so lažje od polnih steklenic. Prijazna domačinka nama prinese vodo in ponudi tudi pivo, radler. Pa se zahvaliva za vodo in nadaljujeva .

 Vaških znamenitosti si ne ogledava, dolga pot je še pred nama. Le mimo spomenika  NOB greva. Tudi v deželi sneguljčice in palčkov malo postojiva.  Utrinki ob poti, ki polepšajo  dan. 

Vodnjak  je ob cesti, pa vodo že imava in zaloge bi morale zadostovati do zavetišča. Nadaljujeva do romarske cerkve Marijino Celje nad Ligom.

Klopčasta zvončica..

  Manjka nama sadje, pa si privoščiva  jabolka ob poti. Preveč so trda in  nama ne teknejo. Rožice cvetijo in ob gozdu se vidi kapelica. Pred nama med drevjem pa dva zvonika.

Navadni glavinec..

 Povzpneva se  in cerkev je odprta.

Ivanjščice so še lepe.

Ogledava si notranjost, lepa cerkev. 

Meni so vedno zanimive.

 Z avtom se lahko pripelje do cerkve, kar nekaj  je parkiranih.   Na drugi strani zidu so oznake  za JT in Aljažev stolp v mini izvedbi. 

 

Dva zvonika

in oznake za najino pot.

 Najini koraki zopet ubirajo pot. Še malo, si misliva pa se ta malo kar podaljšuje. Kostanja je veliko.

Sva na začetku nekega grebena, pa ni oznak.  In nadaljujeva po cesti, ki naju kmalu usmeri v gozd. Podoben grebenu, razgledov pa nobenih. Je le skalnata  pot in cesta in travnik.  Iščeva razglede, pred nama pa so bale sena. 

 Pri nekih svislih si narediva pavzo, dolgo že hodiva. Oznake, vedno bližje sva. 

 Okrepčevalnica - Na Skednju -je  je pol km nižje. Pa je treba potem nazaj v breg in še do zavetišča. Ne greva, se odločiva in  bolje je  tako.

Obeležje NOB je cesti, naju pa nese korak zopet skozi gmajno in  čez travnik. Kratki razgledi, le vse je zamegljeno.

 

Ga podpiram, da ne bo padel. Ali on mene?

 Cerkvica sv.  Gendrce je pred nama in le malo naprej vrh Korade. 

 

Soča, v meglenem ozračju.

Da nav fovšije, obe sva na vrhu Korade.

Najvišja točka etape, s katerega je italijanski kralj Viktor Emanuel III. s svojimi generali opazoval dogajanje na fronti. /splet/

 V tistih časih verjetno ni bilo tako zaraščeno, kot je sedaj. Tudi Julijskih Alp, v Dolino Soče, Benečijo, Furlansko nižino in Jadransko morje se trenutno nič ne vidi.  Tudi na odprtem je vse zamegljeno.

Lepih šipkovih grmičkov je kar nekaj..

 Še malo in sva pri Zavetišču Korada.  Veliko imajo dnevnih obiskovalcev.

Pozdravit greva gospodarja Milojka  in si naročiva mrzlo pijačo. Čez  čas si naročiva še večerjo in to dobro.  Sveže pečeno  meso na žaru, vsega po malo. Zraven pa še ocvrt krompirček in  ajvar.  Imajo tudi  druge jedi, kot po ostalih kočah. Meni prinese še kakav,  paše. Celjan je tudi že prišel in bo  tudi prespal. V sobo se nama še ne da, je prezgodaj. In odpraviva se do vrha Korade, čakat sončni zahod in se zabavat. 

Kraški šetraj.

Lepa klopca je blizu vrha in opazujeva najino prehojeno pot. Daleč je že.

Ta otročja naju daje. 

Počasi se dogaja nekaj za oblaki. Okoli bele okrogle svetlobe rumenkasto zažari in  se spreminja v oranžno rdeče.  Zaton se ne vidi, le svetloba izginja in bledi. 

Odpraviva se nazaj do zavetišča  Zmenimo se za čas zajtrka in greva  v sobo. Skupna ležišča so in Celjan  se kmalu preseli v predsobo, na kavč. Pa imava zopet vse zase. Slabo spim, le počivam in meditiram. Tudi to je dobro.

 Po GPS sva prehodili 21.00 km in naredili okoli 720 m višincev. 

 Po zajtrku si ogledava še tablo z imeni vrhov, ki se rahlo vidijo v daljavi. V primerni svetlobi morajo biti  razgledi čudoviti. Lepo so označeni vrhovi gora.

 Lepo je na Koradi in z avtom se lahko pripelje do  koče . Izlet za majhne in velike in tudi kosmate bučke. Še fotki s prijaznima gostiteljema in  najino potepanje se nadaljuje.....

 Brez smeha je življenje pusto, 

brez poguma je življenje strašljivo,

brez ljubezni je življenje prazno,

brez prijateljev je nemogoče.

/Avtor neznan/