Juliana trail - 17.etapa,
od Tolmina do Planinskega doma Pod Ježo...
Nikoli nihče ni rekel,
da je življenje lahko,
rekli so samo,
da se splača živeti.
/ Avtor neznan/
Že od nedelje se psihično pripravljam na potepanje po Primorski. In pade odločitev. V petek začnem in opravim s 17. 18. in 19. etapo Juliana trail. Sestra nekaj okleva, grem pa sama. Vesela sem, ko mi zvečer sporoči, da gre z mano. Malo čez šesto zjutraj odpelje vlak z Jesenic. Marjana se mi pridruži na Bledu. Peljeva se do Mosta na Soči. Kot običajno nama avtobus do Tolmina odpelje. Le redko ga ujameva. Pa prosim domačina, ki je pripeljal dva na železniško postajo. "Skočita noter", nama reče, dobre volje je in že se peljemo. Še v Volče bi naju zapeljal, pa hočeva začeti v Tolminu. Najprej si privoščiva kofetek. Potem se najino tridnevno potepanje po primorskih hribih začne.
Slediva oznakam navzdol proti Soči. Pri pokopališču vidiva stezico.
Prečiva most čez Sočo in obirava korake mimo najstarejše cerkve sv. Daniela v Tolminu.
V Volčah nadaljujeva po cesti skozi naselje, narobe! Pri trgovini Merkator, desno, so za steno smerokazi, ki se s ceste ne vidijo.
Potem ni več težav. Oznake so na vseh razpotjih, le dobro je treba gledat. Včasih so dobro vidne, drugič le majhni kvadrati s puščicami v določene smeri. Tudi oznake za Alpe Adria Trail veljajo. Meglice se delajo in narava je čarobna. Razgledi pa vsi zamegljeni. Pot pa se ves čas vzpenja. Le za kakšen kratek oddih se za trenutek poravna. Zvončka se nežno oglašata.
Teče nama povsod, obupno vlage je v zraku. Ponoči je deževalo in še napovedujejo dež. In zopet v strmino, proti nekdanjemu mejnemu prehodu Solarij. Potke so zelo pestre, vse do Planinskega doma Pod Ježo. Pri drveh najdeva prostor za počitek in malico.
Strmina je huda.
Razgledi so le redki in to skozi zelenje. Voda je ob cesti.
Spomenik NOB
Razveseliva se mize in klopce, paše.
Nekaj razgleda
in velik kuža ..
Nekdanji mejni prehod Solarij. Parkirišče je spodaj in nekaj avtomobilov. Vpiševa se v vpisno knjigo.
Potem nadaljujeva po ostalinah 1.S.V.- kaverne, jarki, bojni položaji.
Vzpenjava se in poiščeva stezo do vrha. Mimo oznake za PD Pod Ježo vodi pot na vrh hriba.
Čudoviti oblački in daljnogled na vrhu.
Na Gradu, 1115 metrov visoko. Vrh Kolovrata, pot se nadaljuje čez nekdanjo mejo v Benečijo. Razgledi so zamegljeni.
Najina pot do PD - Pod Ježo se malo nižje spusti skozi razdejano gmajno. Za silo očiščena pot od neurjev je vse prej kot lepa. Se hecava z Marjano," božaš ježa," ko se spuščaš in dvigaš po tej poti. Prečiva vrh Ježe.
Pa jo zagledava, cesta in PD, juhu, pa sva prišli. Gospodar Luka ravno postavlja stole.
Najprej si privoščiva mrzlo pijačo, da se telo in -švic- umiri. Pripelje se tudi gospodinja Rožica.
Lep je planinski dom Pod Ježo in vse je lepo urejeno. Veliko kuščarjev se podi naokoli,
še naslov je tak.
Na lepem kraju in lahko se pripelješ do njega. Še en pohodnik s Celja ubira Juliana trail. V petkih je bolj malo gostov. V sobotah in nedeljah pa je vse polno, veliko obiska. Malo klepetamo, večerjava in potem se odpraviva v sobo. Prijetna oskrbnika sta Luka in Rožica.
Štiri posteljno sobo imava zase, pogradi. Pohodnik je šel na skupna ležišča.
Malo spanja in veliko počivanja, preveč adrenalina se je nabralo.
Celotna etapa je tudi del Poti miru med Alpami in Jadranom.
Po GPS sva prehodili dobrih 14.00 km in naredili okoli 1000 m višincev.
Luštno potepanje v neznano. Sem pa vesela, da nisem sama, na teh dolgih odročnih poteh.
Vemo kaj smo,
toda ne vemo,
kaj bi lahko bili?
/Avtor neznan/
Zjutraj po zajtrku in kofetku nadaljujeva... To pa je že naslednja zgodba....
Ni komentarjev:
Objavite komentar