Šitna glava v meglicah

 Šitna glava  in ples  meglic...

Megla je siv, svilen

počasi vpijajoč papir,

ki na večer

z brezbrižnostjo narisal je jesen.

Jutro na Vršiču, avtomobilov je bolj malo.

 Oziram se proti Šitni glavi. Že kar nekaj časa me ni bilo na tej lepi gori. 

Marjana gre z mano. Obeta se nama zanimivo potepanje, saj se meglice že ovijajo okoli Prisanka.

 Hodiva po poti za Malo Mojstrovko. Ni za majhne  kosmate bučke.   Vedno sem pomagala Iri pri visokih stopah. Sedaj pa le zvončka cingljata, vse mine.  

 

Tičarjev dom.

Grebenc je vedno bližje. Vratca in melišče spodaj. Pa Butinarjeva in Pripravniška smer sta dobro vidni.

Črta na kamnu usmerja desno proti plezalnim smerem in Šitni glavi.

Več gledam nazaj kot hodim naprej. Meglice, meglice, te čarobne plesoče vile. Vijejo se  s Trente in se ovijajo okoli Prisanka. Ga zapustijo in nad kočo plešejo proti Julijcem.   Sonce se prebija skozi, pa mu ne uspeva dobro.

 Vedno začnem po slabo uhojeni potki. Je nekaj metrov prej in je bolj pestra.. V začetku je  kar dobro uhojena.  Ni hudega.

  Preveč se bližajo meglice Grebencu. To pa ni najbolje za naju z Marjano. Bližava se  skalnati poti in do vrha  Šitne glave je še kar nekaj.

 Iščeva prehode in sledi. Še vedno so mi zanimive meglice, ki se počasi umikajo nazaj. 

Svežina. Hlad. Sadovi na tleh;

In ptice za gorami;

semena v zemlji...Po poteh

korak tišino drami.

Mlado brinje.

 A umaknejo se le za kratek čas. Potem se še z večjo vnemo zaženejo proti nama. Pa še z vrha so  prišle  pomagat.  To pa ni več zanimivo. Ni tiste beline vse sivo postaja. Kot da nimava dosti megle, še veter je začel pihati na vso moč.

 Rožici samevata.

 Pri smrekcah srečava par, ki se že vrača. Malo prej bi morali začeti zjutraj, je kar je.. Marjana  bi se obrnila, meni pa je vrh preblizu in lezem naprej. Se spomnim moje zimske. Vse pokrito s snegom in ena sama strmina, brez  sledi. Le posamezni koraki so bili vidni sem in tja. . Pa sem prišla do vrha. Tudi če se obrneva bo megla. Možice dela Marjana.

 Le še malo nadaljujeva po potki, ki je označena spodaj na stezi. Mraz je in od las mi kaplja od megle. Pa sva pri velikem možicu in skalnem grebenu. Prostor za malico in počitek z Iro, je bil včasih.

  Najprej se povzpneva na  travnati greben.  Sunki vetra so močni, da se raje umakneva z roba.

 Čudoviti razgledi na vse strani,  kadar so. Jih pričaram z arhiva.

Gore okoli Velike Dnine,

Mangart in greben s Poncami.

Karavanke s Trupejem, še Kepa se vidi vrhovi Julijcev in P., Z. Robičje s Šitne glave.

 

Mogočni Prisank,

tudi Krn se vidi.

Najbližja pa je Mala Mojstrovka.

 Le dvakrat sem imela srečo z razgledi in to, ko je že rahlo pobelil sneg vrhove. Megla je tukaj  glavna.  Oblečeva se v vetrovke. Lasje so mokri in si jih obrišem, preden  poveznem kapo na glavo.

 Še malica odpade. Hitro zapustiva bojišče megle in vetra in loviva stezico po skalovju.  Ne skrbi me potka,  le proti Grebencu morava, sem že večkrat šla. Tam so vedno stezice, ki vodijo navzdol. .

Ne traja dolgo pa sva na uhojeni poti. 

Tam kjer se potka izgubi v skalah je običajno kakšen možic.

 Še do spodnje steze prideva, pa sva. Pri tej oznaki se začne uhojena pot.

Meglice se zopet umikajo. Pregnale so naju z vrha in nama sledijo.  

 Ubirava korake po stezi in vrh Vršiča se zopet vidi. 

Tudi prelaz se vedno bolj odkriva. 

Nadaljujeva po potki, da sestopiva bližje avtomobilu.  Se jih je nabralo in nikogar, ki bi pobiral parkirnino. Meglicam sva očitno všeč, že drugič naju spremljajo. 

 Po GPS sva prehodili 4.00 km in naredili okoli 500 m višincev.

Pa sva jo, Šitno glavo in lepo mi je.

In vse, kar je bilo,

se zdi, da znova bo;

in vse, kar bo,

se zdi, kot  da je že bilo.

/Janez Menart/