Juliana trail - 19. etapa, od Zavetišče Korada do Šmartno

 Juliana trail - 19. etapa, od Zavetišče Korada do  Šmartno...

Jutro, sonce se že blešči med drevjem. Lepo je na Koradi.

 Posloviva se od prijaznih gostiteljev in že ubirava korake pod kočo.

 Ne hiti, ne delaj si skrbi.

In glej, da boš

med potjo

poduhal cvetje.

/Walter Hagen/

 Tudi na 19. etapi se vrstita gozd in cesta.  Sva  že vajeni tega,  le nekam tihi sva. Ne vem, ali že popušča psiha ali deluje rahla utrujenost.

 To je moja zadnja etapa, Juliana trail. V  obratni smeri, iz Solkana proti Šmartnem sva letos  že prehodili 20. etapo.  Ob naslednjem obisku Sabotina bova začeli  v Šmartnem.  

 Stranskih poti ne ubirava.

Na krajih kjer so razgledi  iščeva morje v daljavi. Ni prave svetlobe in nič se ne vidi. Le kakšno cerkvico na hribih se razloči, drugače je vse zamegljeno.

 Rada hodim mimo naselij,  bolj zanimiva je pot.  Spuščava se po cesti, spodaj je nekaj hiš in fige, bogato obložene visijo na cesto. Kar ponujajo se in zrele so.. 

Lepe rože podobne naši možini..

   Malo po cesti,

nadaljuje se naravnost in potem spet v gozd.

Veliko kolesarjev srečava. 

 

Obeležje NOB 

 in jesenski podlesek. Lepo razmetano cvetje.

 Cerkev s "krono" na zvoniku.

 Sirski oslez- hibiskus raste ob njej.  Krasni grmički 

in čarobni cvetovi, ki so ponekod simbol mladosti. Zacveti in že oveni, kakor mladost, berem na spletu.

 Cerkev Device Marije, Vrhovlje pri Kojskem. Leta 1663 je bila zgrajena, berem nad vrati. Zanimiva cerkev in si jo dobro ogledam. Klopce so okoli nje in

 spodaj je parkiran avto. V daljavi se vidi razgledni stolp in po njem sodeč je tam Gonjač. Lep razgled, le pot naju ne vodi proti stolpu.

 

 Ubirava korake po cesti mimo velikega soda- Klet Brda. 

 Ob cesti sta za ograjo dva oslička, ki naju zvedavo ogledujeta.

Pred nama pa velike oznake -SLOVENIJA 1991. Osamosvojitev naše lepe Domovine. 

Tu smo se že peljali, ko smo obiskali Kočo pod Sabotinom.  Oznak za Šmartno je  dovolj in  ko hodiva po cesti, so tudi hiše. Le hišnih tablic ne vidiva in ne veva kje sva. Včasih se odprejo razgledi in lepo je opazovati naravo. Hiše  raztresene po hribih,  spodaj pa vinogradi. Nadaljujeva  v breg. 

Grahov cvet in križ s srobota.

Vinograd je ob poti.   V nadaljevanju  poti je grozdje vedno bolj zrelo. 

  Šmartno, oznaka Juliana trail naju  zopet vodi na kolovoz. Trasa na telefonu pa se nadaljuje po cesti.  Gledam traso, gledam zemljevid, velik obhod bova naredili. Spustiva se navzdol, vedno bolj se oddaljujeva od  trase. 

Pa  greva nazaj do Turistične kmetije vprašat za pot. Prijazni domačin Božidar, nama takoj ponudi vino, pivo,  pa le sprašujem za nadaljevanje poti.

 Ne odneha, pa se odločiva za kofetek.  V pogovoru  najdeta  z  Marjano skupne znance. Je pa dober kofetek, paše.  Razkaže nama tudi notranjost gostilne. Z ženo imata turistično kmetijo, otroci so šli po svoje. Dobrovoljen je Božidar, harmoniko igra in ves čas požvižgava.

Kivi zori.

 "Pot se nadaljuje po kolovozu in mimo hiš pa naprej mimo znamenja sredi križišča", nama razlaga.  Tudi kosmato bučko ima,  Helo in hitro se malo pocrkljava. 

Zahvaliva se in koraki zopet ubirajo stranske poti. Zvončka se vso pot nežno oglašata. Gledam nazaj in stolp je kar naenkrat nad nama. Sva po stranskih poteh  obšli Gonjač, nič mi ni jasno?   Premalo poznam Primorsko. 

 Šmartno ne more biti  daleč.  Se že vidi.

 Lepo je gledati vinograde in hiš je vedno več. Pri znamenju sredi  križišča  se spustiva, na drugi strani je Šmartno. 

Nedokončane sanje

  in cvetoče cinije

in Šmartno 1A.

 

Šmartno.

Še malo in sva na avtobusni postaji, le voznega reda ni. 

 Obeležje NOB. 

Malo poslikam, potem greva do biroja.

 Izveva, da v nedeljah avtobus ne vozi in tudi v delavnikih bolj poredko.  Zaposlena nama uredi  prevoz.  Sodelavka naju pelje do Solkana. Ne da se nama  nabijati 10 km asfalta in raje plačava. 

   Šmartno  in moje potepanje po Juliana trail je zaključeno. Vseh 20 etap sem prehodila.Od Kranjske Gore do Šmartnega. Mogoče kakšno malo po svoje, ker se trase na telefonu ne ujemajo vedno s smerokazi. Luštno potepanje in ni mi žal. Hodila sem po etapah in se vračala domov. Lepo je bilo po domačih krajih, lepo je bilo hribih, lepo je bilo ob Soči, tudi dež me je pral  Le zadnji primorski del je bilo potrebno prespati. Spoznala sem primorske hribe in zaselke hiš. Veliko je obnovljenih. Tudi kakšna starejša  hiška še stoji, ki je bila nekoč  nekomu dom.

 Vse lepo se enkrat konča in potepanja  po etapah Juliane trail je konec.

  Po GPS sva  na 19. etapi -Juliana trail- Zavetišče Korada- Šmartno- prehodili 11.00 km. 

Solkan in Sabotin,

 najprej greva nekaj pojest, potem pa na sladoled. Picerija  je popolnoma zasedena in  prazne mize so  rezervirane.  Marjana že vidi mrzli radler,  meni pa se cedijo sline po sladoledu s smetano. Je pasalo.

 Vlak do Jesenic imava šele malo pred četrto, pa se odločiva, da se peljeva do Bohinja. Kmalu sediva na vlaku, prijetno hladno je. V Bistrici pa greva na  pico in potem na postajo čakat naslednji vlak. 

Veliko ljudi se je nabralo, tudi kolesarjev.

Hvala Marjani in Blanki, ki sta me včasih spremljali po  etapah.  V družbi je lepše.

Vesela sem, lepo, lepo je bilo!

Dokler imamo spomin

obstaja preteklost,

dokler imamo upanje,

nas čaka prihodnost,

dokler imamo prijatelje,

je lepa sedanjost...

/Avtor neznan/