Malo drugače do Peričnika

Po potkah in stezicah do Peričnika...

Že dolgo nisem bila pri slapu Peričnik, nazadnje še z mojo bučko Iro. Malo čez osmo se vsedem na avtobus za Rateče.

Življenje se včasih drži

veselo na smeh,

a včasih le stežka taji

solze v očeh.

/ Niko Grafenauer/

Na Dovjem izstopim. Krasen dan se obeta. Razgledi s ceste so čudoviti, Rjavina pa Triglav pa Mežakla.

Jerebikovec in smučišče v Mojstrani.

Grančišče se dviga nad Mojstrano in hiše spodaj se drenjajo pod njim. Vse je tiho, Mojstrana počiva. Mimo Pl. Muzeja me vodi pot, pa odcepa za ferato in zadnjih hiš.

Parkirni prostor je velik, vendar plačljiv. Kmalu me zvabijo traktorske sledi v gozd. Le kam vodijo? Mene hitro zanese kam v neznano in že sledim široki poti. Pa se vse enkrat konča in poti ni več. So pa globoke luknje predhodnika v snegu. Sledim korakom. Triglavska Bistrica je na napačni strani mojega nadaljevanja.

Ob kraju je oznaka in cesta se vidi.

Nadaljujem po luknjah, je bolj zanimivo. Zopet se razširi pot in grem čez most pogledat kje sem. Zaprta za promet je cesta v Vrata, pa na števcu kaže kar nekaj parkiranih vozil.

Nazaj v gozd zavijem, mi je lepše in se po ozki lovski stezi vzpenjam tik nad vodo.

V dvoje je lepše,

pa mimo skale,

blizu vode, stezica se malo vzpenja.

Dereze moram natakniti. To storiti ni prav lahko, če so težave v križu in roke niso več tako močne. Uspe mi natakniti eno, za drugo nimam več moči. Sezujem čevelj potem gre lažje, znajdi se. Stezica je super za korak široka in komaj vidna v snežni belini. Sneg se mi otresa na nahrbtnik in zvončka se oglašata. Potepamo se lubici moji.

Sem enkrat že šla po tej potki. Spodaj pri vodi so prijetni kotički za uživanje. Lepo. Pot se zopet razširi, na poti ob Triglavski Bistrici hodim.

Velikokrat smo ubirali to pot. Stezica je vso pot enako široka, luštna. Stenar je na ogled.

Drevje je večinoma golo, sneg je otresel veter. Kmalu so oznake za Peričnik. Čez poledenel mostiček grem in sem na cesti.

Koča, še napisa ni več na njej.

Malo naprej je na ogled slap Peričnik.

Počakam, da mlada družina sestopi, potem se začnem vzpenjati, 60 m višincev je s ceste do slapa, piše spodaj na tabli.. Potka za zgornji slap je zaprta.

Tudi krožne poti ni, še dostop bližje k slapu je zaprt.

Dereze pomagajo, da se povzpnem malo višje do roba in slikam tolmun.

Je kar globoko, sem previdna. Nazadnje sva bili tu z Iro in bilo je zelo lepo. Slap kot čipkasta zavesa in ledenih skulptur povsod polno.

Sestopim in na cesti usmerim skupino Angležev do začetka poti, proti slapu. Naprej v Vrata cesta ni splužena, je pa pri koči nekaj prostora za parkiranje.

Cesta je poledenela in nič posuta. Na klopci v zavetju si naredim malico. Potem se odpravim po cesti nazaj in čez mostiček in po lepi stezici vse do konca.