Gora, ki pomirja - Visoki Mavrinc

 Gora, ki pomirja - Visoki Mavrinc...

Zjutraj rosi, ko  naju pelje Marjana z Jesenic.  Sva  enkrat  enakih misli, da ne bi šli nikamor, če se ne bi zvečer zmenili.

 V vsakih očeh je zapisano vse...

sreča in žalost, ljubezen, krivica,

veselje, začudenje, laž in resnica.

 Obloženi s krpljami in derezami v nahrbtnikih se peljeva proti Vršiču. Že  pri odcepu za dolino Krnice nama je jasno, da krplje  peljeva le na sprehod.  Parkirišče pri Koči na Gozdu je ledeno. Čisto ob robu se pomikava do ceste. 

Gosta siva megla je povsod. Nadaljujeva navzdol do odcepa za Mavrinc.  Vsaj tam bi lahko bila oznaka  za ta prijetni vrh.  Tudi derez ne potrebujeva, potke so blatne. 

Višje gori je lepše, listje blaži korak in steza je bolj suha. Tudi kakšen meter snega se najde. Opazujem drevesa in korenine. Sožitje vlada v gozdu. Med drevesi se vijejo meglice in proti nebu ni nič drugače.

 Malo pod grebenom se nekaj zasvetlika in za trenutek se pokažejo gore.

Meglice se podijo čez Kumlehovo glavo in nadaljujejo proti Grebencu.

 Mogoče pa  bo  sonček za naju?   Goli macesni,  zeleno ruševje, pa malo snega in občutek je že lepši.   Par z dvema kosmatima bučkama  se že vrača. Prehitel naju je že na začetku poti.  Zvončka se oglašata, ko lezem čez ruševje na potki.

 Zadnji ovinek je ves peščen in le nekaj snega je na robu. 

Mavrinc, pa sva na njem.  

Ne da se, veš skriti,

kar se v tebi dogaja,

ne moreš tajiti

ne pekla, ne raja...

Stojim in gledam meglice, ki se kakor vilinske tančice ovijajo okoli Prisanka. Ga zagrnejo in  za trenutek odkrijejo Kumlehovo glavo, Vavovje,  Zadnje Robičje. 

O, predstava za dušo. Zaplešejo ples okoli  Robičja. Ovijejo Šitno glavo in pustijo nekaj časa na ogled še Mojstrovko. Tudi  Grebenc, pa  Butinarjeva, Pripravniška in Župančičeva smer  sta nama včasih na ogled. 

Sonce žari skozi meglo...

Čeprav večino časa vse prekriva sivina, nama je lepo. Mavrinc je  gora, ki me vedno  pomiri in  razveseli. Ko pogled drsi še po strmih vrhovih, je pa še lepše, prestol sredi raja. Pomalicava, fotkava in  Marjana posname video,  smejiva se. Odpraviva se nazaj. Previdno, saj navzdol še bolj drsi mokra zemlja.

Dve mladenki se vzpenjata.  Zašli sta drugam, ker ni nobenih oznak za Mavrinca. Pa ni tako enostavna ta pot, če greš prvič. V kopnem je veliko stezic in lahko zaideš pod melišča.. V snegu pa greš le približno po smeri, če veš kam in greš na celca. Po GPS sva prehodili 4.00 km in naredili  okoli 400.00 m višincev. 

Pa sva nazaj, še vedno je  parkirišče ledeno. Prednja glava je še na ogled, Goličici in Hudičev steber pa že zakrivajo megle.

Lepo je bilo!

V vsakih očeh je zapisano vse,

odveč so besede, pogled pove vse!

/Janez Medvešek - Oči/