Potepanje s krpljami

 Krplje, krplje počivajo že kar nekaj let, na Baško sedlo se namenim. 

Pripravim  jih zvečer, da samo še čevelj notri vtaknem,  zavežem in zapnem. Najprej sem morala pomisliti, kako se zategnejo paščki in odpnejo. Že več kot štiri leta me ni bilo na Soriški planini. 

V svoj čas ujete, tihe, neminljive,

prekrivajo prelesti goličave;

osamljene, razbrazdane planjave

jim zaljšajo strmali nevsiljive.

Marsikaj se je mi je zgodilo v tem času, pa saj se vsakemu. Do kam bom šla nimam pojma in se tudi ne obremenjujem. Parkirišča na bohinjskem sedlu  so skoraj prazna, pa je ura okoli pol devete. Krasen dan se obeta. Vzdrževalci me hitro usmerijo na peš pot. Polna lukenj, odtisov krpelj in tudi nekaj smučin je na njej. Sneg je skorjast in se globoko predira,  raje nadaljujem po luknjah. Medo še vedno straži pred Litostrojsko kočo, na Soriški planini.

 Posamezne potke se vijejo navzgor in  jim sledim. Enkrat po eni, pa zopet po drugi, kjer se mi zdi lažje.

 Ko sem na cesti, ki vodi do Kora nadaljujem po njej.  Vmes pa občudujem krasne figure na  snegu.  Belina, ki bode v oči. Ponekod ga je z vrha smrek že otresel veter, pa je narava še vedno čudovita. Vrtače in sence,  zelo lepo je na Soriški planini.  Da ne bi šlo vse kot je treba mi fotoaparat že na začetku  nagaja. Baterijo moram zamenjati. Večino slik posnamem s telefonom, ki  se greje pod puhovko, da mi še ta ne mrkne. Nekdanja kasarna Kor se  že vidi.

 Polno stezic je okoli stavbe. Še na greben se povzpnem, na Baško sedlo.

 Tam so razgledi, da zaigra srce najlepšo melodijo in duša zadrhti od radosti. Veselje me prevzame, potepamo se lubici. Potresem nahrbtnik da se zvončka  oglasita.   Gledam gore, Julijce, Karavanke, do K. S. Alp, seže pogled. Lepo!

 

Bohinjsko jezero  se vidi za Šavnikom. Vse je rahlo zasneženo.

Breztežne v mislih, v duhu premagljive,

molče. Ponujene se zdi širjave

podrtih skal kot bol ujeta v trave,

 a se tope in so vse bolj krušljive.

 Do Možica ne grem, le na  Slatnik se še vzpnem.  

 Črna prst je zadaj. Od lepote ti korak zastane.

Je treba priti še varno v dolino in za enkrat je dovolj. Pohodnici prideta mimo in dobim fotko. 

 Od Kepe do Košute in še naprej so vrhovi na ogled..

 Lepo mi je, hodim svoj korak in se počasi vzpenjam proti Slatniku, ljudje se vidijo na vrhu..

 Šavnik v sredini, pozimi je pristop do njega lažji kot v travah.

 Žig na Slatniku je zunaj,  snega  je dosti tudi na tej višini. Navzdol je preveč strmo tudi za krplje in nihče ne sestopa.   Vrnem se na bolj položni del in  prečim pobočje. Ni najbolj pametna ta moja odločitev. Sneg je skorjast in korak za korakom utrdim krplje. Še dobro da  se pete pogreznejo, drugače bolijo kolena pri poševnem prečenju .

 Končno sem zopet na luknjah. Kmalu se spustim v  vrtačo,  sneg je sipek in je pravi užitek  krpljati po njem. Vrtače so super in veliko jih je.  Toda potem se je  treba zopet tudi dvigniti.   Dravh, pa Lajnar in greben so vso pot na ogled. 

 Spustim se do  tovornega vozička, na  Rapalski meji.  Tam  na hitro nekaj pojem, potem pa nadaljujem. Ne more biti  vse po moje, še telefon ugasne, prazen.  Gledam pobočja pod Lajnarjem, bleščijo se od sonca. Grmički so  polni drobnih kapljic, kot biseri se svetijo. Sonce je ves  čas nad grebenom in riše krasne risbe po gozdu. Nimam kaj, le v moji glavi bodo ostali spomini, dokler jih čas ne zabriše.

Ko DUŠA Najde pot k premagovanju

nesmiselnih ovir, je nemi klic gora

v dolino vabilo k potovanju

 Krpljanje skozi gozd  je enkratno. Sneg je mehak  in po petah navzdol  gre čudovito. Nadaljujem po cesti, dokler me zopet ne zvabijo vrtače in spusti navzdol.   Umaknem se  med smreke,  stran od vlečnih sider, ki se vračajo z vrha in nihajo. Smučišče je polno.  Nadaljujem zadaj za  Litostrojsko kočo. Srečam skupino otrok, ki se učijo korakov na krpljah. Ne gre jim prav lahko. Na parkirišču sem presenečena. Na obeh straneh je vse polno avtomobilov. Poiščem mojega rdečka, se preobujem  in komaj zlezem za volan, zaparkiral me je eden. Se zgodi, le to bi rada videla kako je zlezel ven.

 Po GPS sem prehodila 5.00 km in naredila okoli 320 m višincev.  

 " Še gre, Majda," čestitam sama sebi. Čudovito potepanje je za mano, na prvega svečana dan.

med ozke tesni. Tu je, vihar, v gorah

osvobojen. Je klen. Po gostovanju

 je bliže sebi kot so gore goram.

/ Rada Polajnar - Klic gora /