Dobrač

Na Dobrač gremo, družinsko potepanje....

To pa je presenečenje, že dobrih deset let nisem bila na tej gori. Včasih smo šli vsako leto. Še Ira je bila večkrat z mano. Marsikaj se je spremenilo ob poti, odkar me ni bilo. Peljemo se po lepi alpski cesti, cestnine ni, le parkirnino je treba plačati. Sanke, moje krplje, nahrbtniki in polno robe je v prtljažniku.

Zima, zasneženi breg, koraki...

je dano ob vsem lepem kaj dodati?

Pri koči je sneg že malo ojužen. Pa si vseeno nataknem male dereze, krplje pustim v avtu. Mateja, pa Emil in dva luštna drobižka se bodo sankali. Nekaj časa gremo skupaj.

Četica vojakov je pred nami s krpljami. Čudne krplje imajo z dolgo konico.

Mateja je glavna pri vlečenju sank.

Krasen je pogled na bele poljane, še sonček se prebija skozi oblake.

Pri bajti ob cesti se poslovimo.

Sankali se bodo navzdol in na hribu pri koči, dokler se ne vrnem z vrha Dobrača.

Tritisočaki pri sosedih

Osojščica, beli vrh na koncu grebena.

Prvi hribček ob poti, hiša je na njem.

Nadaljujem in lepo mi je. Meglice se vijejo po Dravi.

Gledam gore v daljavi, hribčke in dolinice in smreke posejane naokoli. Megla pa kot bi se igrala. Pokaže lep motiv, pa predno potegnem aparat s puhovke ga že skrije. Vse mora biti na toplem, pijača, aparat, telefon, baterije se v tem vetrovnem mrazu hitro praznijo. Čakam in ujamem ga za trenutek, oddajnik.

Pa le spodnji del. Tudi cerkvica na hribu se le bežno vidi.. Je pa treba biti pazljiv na tej cesti. Smučajo in sankajo se po cesti navzdol. Ljudje hitijo gori doli, veliko kosmatih bučk srečam.

Meni pa zvončka cingljata. V mislih se potepamo skupaj Natalija moja in bučka kosmata.

Bi zanesljivo se pod jasnim nebom našlo

v sneženi kepi, ki zgreši svoj cilj

z vrhov gora v dolino neporaslo,

odtise nežnih rok visokogorskih vil.

Pa jo vidim, cerkvico in oddajnik. Kar nekaj časa sta na ogled. Piha in ne neha. Še malo in pokaže se planinski dom pod prvim vrhom. Vojaki so se ustavili, snemajo krplje. Veter me suva z vseh strani.

Najprej grem čez ozko stezico do križa. Dobro da je uhojena. Po strmini se itak nič ne vidi. Saj vem, sta enosmerni na obe strani. Počasi se premikam po stezi, sunki vetra so močni. Pa sem, še malo in pri križu stojim.

Do slovenske cerkvice posvečeni Marijinemu vnebovzetju se ne spustim, veter je zapihal sledi in je preveč strmo. Za trenutek se pokaže dolina Zilje.

Čimprej nazaj je moj namen. In zopet previdno na drugo stran. Dva malicata v zavetju, pa mi naredi mladenka fotko.

Potem odideta in njuno mesto v zavetju je moje. Malo se okrepčam, na hitro. Še družbo dobim.

Pogled nazaj na cerkvico, križ in ozek grebenček.

Planinska koča.

Čaka me še vetroven vzpon do nemške cerkvice Marije na Kamnu, na drugem vrhu. Pogorje Dobrača- Ziljske Alpe- ima dva vrhova; na prvem je križ, na drugem pa cerkvica na Kamnu.

Lesketajoč, popotujočim iz doline v goste,

srebrn čudež, svet vilinskih kril,

v brezvetrju podarja le preproste

darove darežljivih, mrzlih zimskih sil.

Potem jo uberem nazaj po uhojeni poti.

Tromeja, Karavanke in Julijci, vse je na ogled..

Novoletni okraski.

Veter ne pojenja, le megle se počasi umikajo in vedno več je modrine neba. Tudi pri sestopu so občasno krasni razgledi. Križ je na vrhu tega hriba ob poti. Luštno potepanje za zgodnje poletje, po teh hribčkih, pa še rožice takrat cvetijo.

Tromeja približana..

Ovire za sneg in sence in sonce, ki popestri vse skupaj..

Najlepši pogled na oddajnik danes.

Hodim ob robu, da me kakšen smučar ali sankač ne pospremi po hitrem postopku pod cesto. Sem že pri bajti, še malo in izza ovinka bom videla parkirišče.

Vojaki me prehitijo dvakrat, se ob robu ceste postavijo v vrsto in poslušajo komandirja. Parkirišče vidim.

Še malo in sem pri njem. Iščem na hribu moje sankače, nikogar ne vidim. Snamem dereze in v nabito polni koči najdem Matejo in Julijo. V koči je vroče in se umaknem ven. Srečamo se, Emil in Leon prisankata z drugega hriba, Mateja je tudi že tam in vsi smo skupaj. Uživali so na snegu vsi skupaj, nekaj fotk od Emila.. Otroci premalokrat vidijo sneg in se sankajo.