Vetrovna Ojstrica in Mala Osojnica..
Piha, piha vetrček pod Karavankami.
Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,
tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti na skrivaj;
tako v duši lep trenutek zbeži
in ne vemo, kam, kje se zbudi
še kedaj.
/Josip Murn- Trenutek/
Malo pred pol deveto se odpeljem z vlakom proti Bledu. Smeji se družba zadaj, na Sabotin grejo. Meni bo dovolj Ojstrica in malo višja Mala Osojnica.
Počiva jezero v tihoti, le sunki vetra ga dramijo.
Prečim cesto, slišim gozdarje, drevje podirajo. Kmalu si nadenem male dereze. Pot je vsa posuta z vejicami in ponekod manjšim drevjem, ki pa ne ovira prehoda.
Na Ojstrici sem sama. Otok lebdi na jezeru, grad se skriva v sivini. Še Stol v daljavi zakriva svoj beli vrh. Sneg se vrtinči po dolinah in višinah. Znam izbrati dan, ni kej. Grem, ko želja dozori. Ni hudo, zebe me ne in korak je prijeten. Poslikam hribčke okoli Bleda, le na Kozarci še nisem bila.
Spustim se nazaj zvončka se oglašata. Nekaj se jih vzpenja prav težko. Gledajo me v dereze, saj z lahkoto sestopam.
Nadaljujem po kolovozni poti. Poledenel sneg je skoraj povsod. Veliki jurčki z belimi klobuki so ob poti.
Z vej otresa veter še zadnji sneg, le na grmičju ostanejo beli kupčki. Pri klopci sem, na V. Osojnici sem bila enkrat, čisto dovolj. Sredi gmajne se skriva.
Do klopce na grebenu se povzpnem, obujam spomine na potepanja z Iro.
Babji zob in vasica Kupljenik sta na ogled.
Pa Boh. Bela, Iglica in prepadni Galetovec. Sava Bohinjka se svetlica v sončku, ki se prebija skozi sivino.
Mlad par pride do klopce in se umaknem. Spustim se in nadaljujem proti M. Osojnici. Tudi tu sem sama. Veter me premetava, da težko obdržim aparat pri miru. Hitro naredim nekaj fotografij. Cerkvica na otoku se za trenutek osvetli, sonce. Še malo počakam, skozi drevje se prebija ne uspeva mu najbolje.
Nadaljujem po drugi strani, pa le do ovinka. Naprej so le posamezni koraki, ni uhojeno. Nič ne bo stopničk. Obrnem se in sestopam po jutranji poti. Sneg se je že omehčal in delajo se cokle.
Le eno pohodnico srečam malo pred Ojstrico. Je pa veliko sprehajalcev ob jezeru. Spustim se do ceste in nadaljujem po lesenem pomolu. Na lastno odgovornost, piše na tabli. Jezero se rahlo pozibava okoli otoka, lepo za pogledat.
Časa ima še dovolj, vlak odpelje malo čez eno. Nadaljujem po cesti, do regatnega centra grem in potem po oznakah Jakobove poti do postaje. Vmes se ustavljam, fotografiram in kmalu sem tam.
Postavljajo startna mesta, zimsko plavanje se začne v torek. Še do spomenika Mihajla Pupina stopim.
Srbsko-ameriškemu fiziku, humanistu in človekoljubu, od leta 1921 častnemu občanu Bleda, ki je odločilno pripomogel, da sta blejski kot in preostali del zgornje Gorenjske ostala Sloveniji. /splet/
Potem se povzpnem po strmih stopnicah in potki do železniške postaje.
Časa je še vedno preveč in grem na vročo čokolado, v bife. Tam počakam skoraj do odhoda vlaka. Gostov je ravno za sproti in prostora je dovolj.
Po GPS sem prehodila 6,50 km in naredila okoli 340 m višincev.
Lepo je bilo!
Kadar potegne veter
odnese več človeških sanj
kot oblakov na nebu.
/Victor Hugo/
Ni komentarjev:
Objavite komentar