Ljubelj - Zelenica -- Po grebenu Ljubeljščice

 Vse kar si želiš  na  grebenu Ljubeljščice dobiš... 

 Vzdušje je pravo, Ljubelj - Zelenica je pestro  potepanje. Začneva z Marjano pri štengah na Ljubelju. Gore so že na ogled. Vrhove Begunjščice zlati jutranje sonce.  Ogledujeva si dolgi greben Košute, Veliki vrh, sosednjo Košutico ali Ljubeljsko Babo, melišča  Zajmenovih peči.

 Kapelica ob poti je že mimo. Begunjsko Vrtačo  obsije sonce in ji nadene zlati klobuček. 

 Še malo in pred nama je Koča na Ljubelju. Kot vedno je v tem času  okrašena z jesenskim  okrasjem. Stari prelaz sameva. 

Čas nam teče 

proti nič

in se nam  bo

enkrat ustavil.

Kdaj,

tega nihče ne ve.

Naju pa vodi pot za kočo po prijetni gozdni stezici in listje šumi pod nogami. 

Lubje kot debela kača.

Sonce riše čarobne sence po gozdu. Tam kar nekaj časa poteka najina pot. Žingarica, dolgi greben pri sosedih je vso pot na ogled.

V sredini skalovja je Begunjska Vrtača. Čisto zadaj na desni se vidi Veliki vrh Begunjščice. 

Uživava v igri sonca. Vse do odcepa za Povno peč, 1503 metre visokem  razgledišču.

 Spuščava in vzpenjava se po stezicah doli, pa gori.  Pred nama so prve skale in  začne se uživanje.

 Ni tako enostavno to potepanje, kot se mogoče komu zdi. Ozkih peščenih enosmernih grebenčkov je kar nekaj. In prehodov med ali pod skalami ne manjka.

Počiva popotnik s kapo, naslonjen na nahrbtnik..

Tudi tako se pride..

 Zadnjič sem bila  na tem grebenu pred štirimi leti. Marjani pa je minilo že več kot deset let in je  malo pozabila na grebenčke.   Vrhovi so vso pot na ogled. Spodaj se vidi koča Vrtača, je pa še v senci.

 Najdaljši peščeni greben je  za nama. Čakava  zajle. Sonček nama dela družbo in se včasih malo poigra, potka se  preveč blešči.

 Začetna zajla ni več tista ohlapna, ki je bila pred štirimi leti in sem se z nogami odbijala od skal. Pritrjena je, dostop do nje pa je še vedno malo neroden. Se spomnim zadnjega obiska, ko je sotrpinka Marjeta ostala brez besed, ko je videla moje skakanje po skali. Sedaj je spust lažji in tudi v nadaljevanju  je uživanje. 

Pogled nazaj je krasen.

Ku kuc Marjana..

Oznaka Zelenica, najin Triangel se že vidi.  Pri zlatem macesnu je vrh naslednje varovane poti. Čez melišče je potka.

On nam tega

ne bo pravil,

ura je na vzmet,

tiktaka.

Opozorila sta v obeh smereh začetka poti,  grebena Ljubeljščice.

Trije se spuščajo po varovalih na drugi strani melišča.  Počakava, saj srečevanje med skalami ni prijetno. Začetni varovani zadnji del skalovja je malo  otežen. Ozek lijak in stope za noge so majhne. Potem je nekaj klinov v pomoč, je pa pot kratka. Spust in zopet srečanje s tremi pohodniki, ki v obratni smeri prečijo greben. Zvončka se oglašata, ko se umikam. 

  Zadnji del v dolino in  najin vrh Ljubeljščice Triangel je vedno bližji. 

 Še nekaj skalovja potem zelenjava. In sva na sedlu med vrhovi; Na Možeh in najvišjim vrhom grebena - Triangel 1704 m visoko.  Pot po melišču, skalami in skozi šavje je dobro uhojena. Včasih  je bila slabo vidna. Še zadnji del med šavjem, steza je blatna. Tudi ta mine. Na vrhu popravljajo oddajnik. Še dva s Krnice malicata. Sta naju prehitela malo pod vrhom. Medgeneracijsko srečanje  Krničanov, to se bolj redko zgodi.

  Spodnji Plot je obsijan, vse žari okoli njega.

 Za Stolom se  vidi Triglav.

 Krasen dan imava. Pomalicava in se spustiva po stezicah. Macesni žarijo v soncu, vrhovi gora so čisto beli, pogledi čudoviti. Se zamislim ob tej lepoti, ki nam je dana. Nehote se pojavi misel, " bom šla  še kdaj"? 

 V kočo greva na kofe, ki nama da energijo za sestop v dolino.

 

Spodnji Plot je krasen, melišča so čudovito porisana; belo zeleno in na sredini zlati macesen.

 

Sonce se je že skrilo, ko prideva na Ljubelj.

  Po GPS sva prehodili 9,50 km in naredili okoli 750 m višincev.

 Če še kdaj, se lotim grebena  še z nasprotne smeri.  Tudi sestop na Ljubelj nama hitro mine. Čudovito potepanje je za nama. Občutek pa  je tisti pravi, od srca..

Vzmet razvija se, ravna.

Ni na svetu tem junaka,

ki naviti spet jo zna.

/ Janez Medvešek - Čas nam teče/