Izidor ovčice pasel - Hruščanski vrh

 Izidor ovčice pasel - Hruščanski vrh..

Tja gor se namenim, k Izidorju. 

Tema se dolgo drži zjutraj in malo pred sedmo grem od doma. Makadamska cesta s Plavških Rovt je na začetku polna lukenj. Od   Zakamnikove domačije  pa je presenetljivo lepa. Pri Rogarjevem rovtu parkiram. Ovčice se pasejo in mlad ovčarski kuža jih pazi. 

Rogarjev rovt.

Mu pomaga sv. Izidor zgoraj na Hruščanskem vrhu. Počasi se vzpenjam po strmem kolovozu. Tudi ta mine in pot se polagoma umiri. Še malo in sem pri ograji. Sonce že krasi vrhove in se blešči med drevjem.

 Za ograjo zavijem levo in se čez travnik povzpnem v gozd. Steza se kar  dolgo vzpenja navzgor. Nikamor se mi ne mudi. Po smrti hčerke nimam prave volje in ne veselja. Še sonček me ne razveseli tako kot prej. Zvončka se oglašata, ko se zatikam v veje. Gozd že rumeni. 

Kako majhen je človek v vesolju,

med zvezdami, v morju brez dna,

kot ptica na svetlem obzorju,

v trenutku, v preletu neba.

Trop gamsov me opazi prej kot jaz njih. Težko  se vidijo med travo in grmičjem.   Na grebenu se za trenutek ustavijo in se potem spustijo na drugo stran. 

Na sedlu so krasni razgledi na Julijce, vse od Debele peči do Kamnitega lovca.

 Tudi pastirska koča na planini Rožca se vidi. Še malo počakam, potem pa jo ujamem v objektiv. 

Grančišče pa Mojstrana in Mežakla. Višje sem več se vidi;  Melišča spodaj in koča na Hruščanski planini, Koprivnjak, Dovška Baba, Kurjeki, Gubno, Kepa. Zarjavela žica pod nogami je moteča in ves čas pazim, da se ne zapletem.  Že vidim sv. Izidorja, zaveznika kmetov, pastirjev in živine.

Koprivnjak,

Dovška Baba,

sv. Izidor..

 Tudi ovčice pašejo zraven. Pa je le ena prilezla na vrh in še  to bi kmalu odpihnil veter na avstrijsko stran.  Piha, da me sunki prestavljajo in se aparat težko umiri. Razgledi pa so božanski in gore čiste. Le za nadaljevanje proti Koprivnjaku  je veter odpihnil željo. Pomalicam v zavetju klopce n se potem spustim po  grebenu, proti sedlu Rožca.  Opazujem Jesenice spodaj, proti Stolu so le silhuete vrhov.

Mala Dovška Baba - Koprivnjak in oblački na nebu in meglice v dolini, vabljivo.

Žica je  nevarna, leži po stezi in hitro se zaplete v korak. 

 Greben, vedno v užitek mi to pot ni v veselje. Sedlo Rožca in Klek sta čisto blizu, pa preveč piha. 

Opazujem spodaj stečine ali steze, kjer se vedno sprašujem kam vodijo...? Na levo vem, da se pride na Jeseniško planino. Na desno pa še nisem šla.  Malo popestrim moje potepanje in se spustim do prve, pa druge in tretja je najbolj uhojena.  Mokotova bajta se vidi pod sedlom in pastirska koča na Hruščanski planini.

 Nadaljujem po stezici.  Nekaj časa je dobro sledljiva, potem pa se potegne čez strmo grapo. Korak za korakom grem pazljivo čez, da me po hitrem grušču ne odnese v dolino.

 Misli se zamotijo, še dobro da sem šla po tej poti, je bolj pestra. Moram paziti na korake, ki vodijo čez melišča. Jih je kar nekaj.

Že vem kje bom prišla ven. Pri lovski opazovalnici se   potka konča. 

Lepo je, sonce osvetli pisano listje jesenskih barv.

Potem jo uberem po pobočju in malo pred kočo zavijem proti cesti.

Še kamion moram pogledat, ga že dolgo nisem. Vpisne knjige ni več, kamion pa je še vedno lepo ohranjen.  

Pogledam nazaj na lepi greben. Na eni strani Hruščanski vrh na drugi pa ošiljeni Klek. 

Ubiram korake po strmem kolovozu, prehiti me gobar. Nima veliko v košari. Ovčice se še vedno pasejo, le malo nižje. Pozdravi pa me pasji pastirček. Ne upa si čisto do ograje, vendar hitro poišče priboljšek v travi. Lušten kuža, rada imam kosmate bučke ta vel'ke in ta majhne. Vedno se kaj najde  v mojih žepih. Po GPS sem prehodila slabih 7.00 km in naredila okoli 620 m višincev.

 Dovolj potepanja, pa lepo je bilo. 

Tišina, vse novo minljivo,

v kopreni, v kolesju poti;

Le vdih in izdih sta pletivo

in človek, spet zvezda, žari.

/ Rada Polajnar- Večnost/