Jezerce v dolini Radovne, celo dva sta..
Pa gremo, danes imam kar dva vodnika Blanko in Milana. Začnemo pri domači hiši.
Svetlo jutro,
gole veje -
listja šum korak ogreje.
Kmalu smo v Kotu.
Z bratom obujava spomine, ko smo tu pasli krave in pekli krompir, ki je ostal na njivah. Tudi krave znajo uživati, lepo zleknjene počivajo.
Spustimo se na Voko. Krasna praprot raste ob poti.
Tolmunčki in brzice se vrstijo.
Strma steza, mokro je in drsi nazaj. Meni gre še dobro, ko imam palici. Blanka in Milan si jih sposodita v gmajni. Potem pa zopet naravnost.
Pot navkreber,
mir, tišina -
v zemlji suha korenina.
Reka Radovna vso pot žubori in nas spremlja. Z mahom obloženi kamni in že davno polomljene veje so pravljične. Še nekaj razgledov imamo na HE.
In smo pri dveh majavih drsečih deskah.
Pred nami je pot in Lipnikarjova domačija. Nadaljujemo desno čez most, občudujem kamne v vodi, krasni so.
Listje šumi pod nogami in zvončka se oglašata. Idila.
Ustavimo se pri mogočnem jezu in opazujemo reko, ki nadaljuje pot proti Krnici. Lepa je Radovna, reka in dolina.
Čudoviti utrinki so ob poti. Nekoč ograja je vsa zelena.
Mimo Zmrzleka gremo pa čez travnik.
Radovna žubori in nas pomirja. Vso otroštvo smo jo bredli, bila je mrzla, da so bolele kosti. To so bila naša igrala in lazenje po Kočevniku.
Skala siva,
jasen dan -
sončni žarek greje dlan.
Še nekaj korakov in smo pri jezercu. Lepo! Odsev se vidi v vodi.
Še mojo družbo ujamem v objektiv. Potem gremo do drugega manjšega jezera, ki je v strmini za kočo. Bivolja glava ga čuva, poraščena z zelenjem. Je bolj blede barve, na pogled precej globoko.
Še malo nadaljujemo po kolovozu, potem pa čez krasen travnik in prečimo most.
Malo strmine, travniki se kar vrstijo. Velik kup sladkorne pese je pred nami in zadaj trop ovčic z osličkom. Za krmo jelenov je pesa, izvem od brata.
Stan pastirski,
jesen zlata -
roso pije mrzla trata.
Kratek čas hodimo po cesti. Vmes si ogledamo spomenik padlim v NOB.
Ostanki starih stavb in obnovljeno znamenje je ob cesti.
Šajtrga moje mladosti je pred vrati. Potem so jih švercali z Italije, kovinske. Med hišo in HE je potka, ki vodi do jezerc.
Pri HE gremo v strmino in si ogledamo zajezitev.
Nadaljujemo po stezi, še nekaj gobic je na ogled.
Stan pastirski,
jesen zlata -
roso pije mrzla trata.
Spotoma si ogledujem Radovno, drevesa po sredini delajo majhne otočke. Voda se žuboreče prebija čez kamne.
Krnica, skoraj smo doma.
Še najlepši slap slikam, pa mostova in konec je potepanja.
Kofe popijemo in Astro, živahno bučko pocajtam. Se ne pusti slikat.
Hvala Blanka in Milan za idejo in družbo, lepa krožna pot.
Skrit nasmeh,
ujeta sreča -
v dolino z vrha pot vabeča.
/Rada Polajnar - Jesen/
Ni komentarjev:
Objavite komentar