Skalnica - Pot po jarkih - Sveta Gora...
Že dolgo je v mojih mislih, Pot po jarkih. Nisem bila prepričana vase, če bi se mi izšla peš pot s Solkana do Svete Gore in nazaj. Pot je dolga.
Megla je siv, svilen
počasi vpijajoč papir,
ki na večer
z brezbrižnostjo narisal je jesen.
Čas prinese priložnost in žlahta poskrbi za prevoz do odcepa, za Pot po jarkih. Kar nekaj se nas je nabralo, še trije Primorci so zraven. Malo nižje na desni strani ceste za Sveto Goro je parkirišče za nekaj avtomobilov.
Prvi križ križevega pota in začetek poti, se že od daleč vidi.
Začne naša četica ubirati korake, nekaj časa po gozdu potem po skalah. Vmes si ogledamo nekaj manjših kavern.
Pa smo na razgledišču. Čudovit je razgled na Sabotin, Novo Gorico, oba Solkanska mostova in tretjo peš pot. Pot njimi pa se vije prekrasna hči planin, reka Soča.
Nadaljujemo do glavne ceste.
Potem začnemo z najdaljšo kaverno, 260 metrov dolgo. Gorenjci se opremimo s čeladami, Primorci so tega vajeni. Svetilke imamo vsi, brez njih potepanje po rovu ni mogoče. Že na začetku je zelo nizek strop. Palice v nahrbtniku mi otežujejo pot, pa ga prestavljam poleg. Zvončka se oglašata. K sreči se strop kaverne kmalu zviša, da nahrbtnik lahko nosim. Rumenkasta skala je mokra, gladka, voda curlja. Najprej je v pomoč običajna vrh, nato debela aluminijasta jeklenica. Večinoma se vleče po tleh in ni se tako enostavno potegniti naprej. Se pa da, je zelo zanimivo. Eno nogo imam na suhi skali stene, eno na tleh in mi uspeva. Še Blanki gre dobro, pa ni vajena jeklenic. Nekaj delov poti skozi rov je strmih. Brez jeklenice in skob bi bil prehod za nas nemogoč.
Še majhno jezerce se skriva v skalovju.
Ko se pot izravna tudi varoval ni več. Svetloba se že vidi in kmalu smo zunaj.
Lezemo z rova kot miške iz luknje. To pa je užitek, kar smeji se nam.
Pri drugem izhodu sta prišla ven.
Svežina. Hlad. Sadovi na tleh:
in ptice za gorami
semena v zemlji... Po poteh
korak tišino drami.
Nadaljujemo po stezi, Urškina pot, je oznaka na drevesu.
Pred nami je Frančiškov hrib in velik spomenik.
Kot vedno sem zadnja, oziram se naokoli in fotkam. Za menoj se vidi Svetogorska bazilika.
Ostali so že pri spomeniku sv. Frančiška. Iz vseh strani je spomenik čudovit. Lepe misli so napisane spodaj.
Še eno skupinsko naredimo. Primorci se nič kaj radi ne slikajo, se ves čas izmikajo objektivu. Zgodovina Primorske pa jim je dobro poznana. Z veseljem jih poslušamo.
Nadaljujemo proti cerkvi, nekaj se jih ustavi že pri klopci. Me pa gremo najprej do vrha. Malo poslikamo in si ogledamo cerkev Svetogorske Matere Božje, odprta je.
Potem se pridružimo ostalim pri malici. Za dobro obloženo mizo je poskrbela nečakinja Katja in Danilo, ki je vse to prinesel na goro. Družbi se nikamor ne mudi, pa jih opomnim, da moj vlak odpelje malo pred 16.00. Vračamo se po strmi romarski poti skozi gozd. S prijetne potke zavijemo desno.
Nekaj novodobnih kolesarjev se vzpenja, umaknemo se jim.
Še k nečakinji se odpeljemo, na kosilo. Preveč siti se sprehodimo po vrtu. Še meter niso visoka drevesa mandarin, ki se šibijo pod plodovi. Lepo je, vse urejeno in pogledi na sosednje strehe hiš med zelenjem so enkratni.
Hvala Primorci za prijetno družbo, hvala Katja in Danilo za gostijo na Gori in doma, hvala družba moja, lepo je bilo. Čas je za odhod, še dolga vožnja je pred nami. Vsekakor je Pot po jarkih zelo zanimiva, ni pa lahka. Brez svetilke je prehod nemogoč, se pa splača potruditi in si jo ogledati.
Okoli 400 m višincev se je nabralo.
Občutek je krasen. Pa sem jo, Pot po jarkih.
In vse, kar je bilo,
se zdi,
da znova bo;
in vse, kar bo,
se zdi,
kot da je že bilo.
/ Janez Menart/
Ni komentarjev:
Objavite komentar