Kapelica Marije Snežne

 Marija Snežna - Madonna Della Neve. 

Že dolgo časa se meniva z Blanko, da greva do italijanske- avstrijske Marije Snežne. Pa se vedno kaj dogaja in ostaja zadaj to najino potepanje. Že sedem let je od tega, kar sva z Iro capljali tam okoli in proti vrhu Tromeje. Ni nama  uspelo takrat na vrh in tudi tokrat ne.  Z avtobusom, malo čez sedmo se odpeljeva proti Ratečam.  Sončen začetek dneva, cerkev sv. Duha žari. Skozi Rateče se vedno najde kaj lepega, zanimivega. 

Slabe pol ure hodiva do oznak, kjer  potka zavije desno.

Čez mejni prehod morava.

Desno je najina pot, čez travnik.

Mimo luštne hiške, kjer žival'ce  potegnejo usta v nasmeh. Oznaka poti in klobuček z lesne gobe.

 Ubirava korake čez pašnik, mimo starega senika in skozi gozd pa sva pri  ograji. 

 Naravnost od ograje se čez pobočje  vije široka pot.  Količki so zabiti ob poti št 522, pot bo prava.

 Bova pa šli po njej, čeprav imam v spominu drugačno pot. Taka je bila včasih. 

Ni ista, je pa označena.  Časa imava dovolj in greva še malo  na levo gobe nabirat, se hecava. Novih vlak je vse polno in visoka praprot je ob njih. Dovolj imava vzpenjanja in spuščanja in se vrneva na pot 522.  Oblački na nebu naredijo pokrajino še lepšo. V. R. Ponca, Mangart pa vse do Višarij so vrhovi na ogled.

Zlati oblaki žarijo, žarijo

plavajo sredi mrzle modrine,

ah, še trenutek in ugasnejo,

tiha je vas sredi doline.

 Široka in strma je pot  in ko zagledava rdeča kovinska vrata nama gre na smeh.

 Kar nekaj višincev sva naredili prej, za kondicijo.  Gore se skrivajo in odkrivajo najinim pogledom. Čudovita panorama.  Kolovoz je najprej  ves razdrapan potem pa prijetno mehak.. Listje šumi pod nogami.  Zdi se nama, da že dolgo hodiva pa ni tako.  Le nekaj buongiornov slišiva, dve Italijanki srečava in kolesarja, ki se previdno pelje navzdol. 

 

Sonček nama lepša pot in postaja vroče. Tudi strmina naredi svoje.

Težko pričakovana cesta in oznake in klopca.   Na levo vodi cesta v Trbiž, na desno pa je najina smer.

Privoščiva si malico, saj se nama nikamor ne mudi.  Tudi baterije se morajo malo napolniti. Potem pa lepo po cesti do vikenda nad njo. Tam je bil včasih gozd, sedaj pa je vse posekano, še korenin ni. Le nov vikend stoji spodaj. Dolgi greben Dobrača z oddajnikom je na ogled.

 Z Iro sva takrat  ubrali  bližnjico navzdol, nama je svetoval domačin. Sedaj pa le zvončka cingljata, ko se po mehki zemlji spuščava na spodnjo cesto. Še malo v levo, pogled na Dobrač in hiško na travniku.

 Kapelica se skriva med smrekami, se komaj opazi.

Poglej to tiho prirodo,

ko pade jesenski mrak,

tiha je s svojo usodo,

postani njej  enak!

 Pa sva tu. Lepa je kapelica Marije Snežne in na lepem kraju stoji. Velik travnik je pred njo, primeren za obiske romarjev. Malo posediva na klopci, zatopljeni vsaka v svoje misli. Nato se še malo razgledava naokoli. Dobrač nad Ziljsko dolino je na ogled. Kopa je blizu, oddajnika na Tromeji pa sta kar daleč. Hitro se strinjava, da pot na Tromejo v obratni smeri prehodiva drugič.  Gledam naprej in se pomikam nazaj, pa dobim takle posnetek.

 Luknja, še sreča, da nahrbtnik ublaži padec. "Tko je, če ne stojiš pri miru, ko fotkaš,"se jezim nase. "Bo jutri bolelo," rečem Blanki, ki je vsa v skrbeh. Posloviva se od kapelice in se  odpraviva po cesti.

 Na ovinku je oznaka za Marijo Snežno.

 Če bi nadaljevali naprej bi prišli do kioska. 

Po gozdu je speljanih veliko stezic do vrha Tromeje. Je pa zadaj levo tudi tlakovana stara pot, mi je takrat napisal Iztok, hvala.  Hitro nama gre cesta izpod nog, ko se vračava.

 

 Sva že pri kolovozu. 

 Tudi sestop nama gre dobro, po najinih merah seveda.  Prijetno šelesti listje pod nogami, ko obirava korake po strmi poti. Pri rdeči ograji sva še malo zvedavi in nadaljujeva naprej čez pašnik, Suše. Na cesti sva. 

Po logiki bi lahko nadaljevati desno, prišli bi nekje blizu  Rateč. Kako je dolga  cesta pa ne veva.  Ura je že pozna in  se  raje vrneva na jutranjo pot.  Kravca naju pozdravlja, cel pašnik jih je, počivajo.

 Potem pa zopet proti meji, sence so že nizko in Ciprnik je na ogled. 

Hodiva ob robu ceste do vasi in naprej do avtobusne postaje. Vidiva kolesarje, ki se pripeljejo po najini poti in to na začetek vasi. Hitreje bi bili po cesti, veva za drugič.  Kot je pri meni že običajno  zamudiva avtobus  za par minut.  Se navadiš čakanja. Naslednji pa ima skoraj četrt ure zamude.  Zaključiva najino potepanje pri meni na kofetku.  Domači taksi  že čaka Blanko. Kar nekaj kilometrov  in višincev se je nabralo na tem potepanju. Tudi jurčka sva srečali in to velika. Malo sta že razpokana, bosta pa še dolgo.

Lepo je bilo!

Ah, odplavali so oblaki

v zlatem blestenju,

v zlatem sijaju

in samo jaz sem ti ostal

v tihem tem kraju

/ Srečko Kosovel- Verzi/