Jelenkamen - Majdag: Cvetoči raj - Belska planina in Ptičji vrh...

Rožice lepe, da srce zaigra in korak obstoji-

Belska planina in Ptičji vrh...

Tja se odpravim, v družbo cvetočih lepotic.

Čez Savske jame je cesta že dobro načeta. Peljem še malo naprej od Križovcev proti Pustemu rovtu. Prijetno dekle me opozori, da se nekaj dogaja na začetku planine in parkiram.

Tišina, le pesek se sliši pod mojimi koraki. Na začetku planine rešujejo avto, ki je pri obračanju zdrsnil v jarek.

Vse je mogoče. Čez Pusti rovt in po cesti, potem pa proti Belski planini. Pogledujem nazaj, Julijci v daljavi so na ogled, le svetloba ni prava. Tudi Karavanke se vidijo in približam Golico. Belina princesk je vidna izpod Krvavke in daleč proti Sedlu Suha.

Še nekaj ovinkov in zlati sončki sramežljivo dvigajo nežne glavice in me pozdravljajo.

V skalovju pred Svečico je raj, poln gorskega cvetja. Hitro sem med rožicami. Avriklji so še čisto sveži, veliki in majni krasijo skalnato pobočje. Modre čašice encijanov in rumene Zoisove vijolice vabijo poglede. Kako lepo, vmes pa drobne cvetke belih, rumenih, rdečih rožic. Včasih kar stojim, še slikam ne, čudovito je.

Povedal bi, če bi povedati to znal,

napisal bi, če bi pero ubogalo roko,

narisal bi, če našel barve bi zato si prave,

pa ne, ne bom, ker vem, ne gre,

ne moreš drugemu opisati narave...

Pogledujem proti Struški, so se razjezili tam gori in vse se je odelo v sive meglice.

Še nekdo opazuje proti Golici, someščan Dani. Na isti datum pred tremi leti sva se srečala, le malo višje, naključje. Pa dobim fotko.

Malo poklepetava, v isto smer sva namenjena. Tudi Golica se ovija v sivino. Dani odide, mene pa nese po hribu navzgor. Kupčki rumenih, modrih, belih se vrstijo. Najlepši so mi aranžmaji kjer je vsega po malo. Lepo zelo lepo je na Belski planini.

Trat plišastih in rožnatih gredic

peščenih potk in pa neba modrine,

petja ptic, potokov žuborečih in snega se talečega beline.

piša vetra v vejah, vonja rož cvetočih, ki nosi s sabo veter ga,

ne poti iz doline, globin prepadov in pa šepet tišine..

Megle z vrha se vedno bolj bližajo koči in me hočejo pregnati. Ne pustim se jim še na spodnjo potko stopim, mimo naravnih skalnjakov pisanih barv.

Pri koči se malo okrepčam. Potem pa v sivini meglic ubiram gornjo stezico. Proti sedlu Kočna me nese korak.

Golica je vedno bolj siva, Julijci so postali nevidni. Prehod čez blatno stezo je še vedno tam, tudi nekaj zaplat snega je poleg. Mejni kamen in sedlo Kočna. Krušljivo je skalovje nad prepadom in vse zgrmi k sosedom.

Ubiram pot proti Ptičjemu vrhu. V mislih si ves čas z menoj, Ira moja. Zvonček nežno cinglja. Megle hitijo za nama, se spuščajo proti Pustemu rovtu..

Okoli vrha cvetijo narcise.

Spominjam se kako užaljena si bila na vrhu, ko sva se zadnjič podali na to pot. Trpela si, jaz pa nisem vedela, da te boli. Vsedem se na mejni kamen 270 in opazujem sivino nad Malo Golico.

Pa se gremo skrivalnice, Krvavka megla, koča megla. Ne grem več naprej, čeprav sem imela namen do Sedla Suha. Baterije so prazne, še regratovih cvetov se mi ne ljubi nabirati, pa še do avta moram priti. Spustim se navzdol in pogledujem proti Struški.