Najlažje dostopen vrh - Mavrinc

Najbližji  in najlažje dostopen  prestol med gorami - 

Visoki Mavrinc...

  Parkiram pri Koči na Gozdu in se spustim po cesti navzdol. Pot miru, opazim nove  oznake.

  Kaj vidim, zeleno klopco.

 Le redko mi uspe, tokrat jo vidim tudi ob povratku. Pa grem vedno po isti poti. Dva že sestopata, naprej proti Vršiču se peljeta. Blagodejna tišina dobro dene, da zbistrim misli. Še ptički se bolj poredko oglašajo. Le zvonček včasih nežno zacinglja. Opazujem drevesa, kakšna sloga vlada v gozdu. Objeta, prepletena, med skale stisnjena..

 Pa vse kipi k življenju, še tista, ki jih je zima spodnesla, kažejo svojo lepoto.

 Mimo skale PP in kmalu sem pri odcepu, Kumlehova glava in Visoki Mavrinc.

  Prve gore  privabijo nasmeh na obraz.

  Pot mi je  poznana, saj je Mavrinc moja uteha, moj prestol sredi mogočnih gora. Zadnji ovinek je peščen in malo drseč. 

 Na vrhu sem,  1562 metrov visoke gore. Ni veliko prostora, križ, klopca in stara deska. 

Vendar je to pravi raj, obdan z goratim vencem samih najvišjih, najbolj imenitnih.  Le svetloba ni prava. Poslikam naokoli, potem se vsedem na novo klopco, moj prestol in se v mislih sprehajam po vrhovih. Mogočni Prisank že ovijajo meglice in vedno manj se vidijo gore.

Od Rigeljnov do Prisanka, vse je na ogled.

Le na kakšnih šestih, v tej verigi mogočnih je stala moja noga. Misli hitijo, spomini bledijo. 

 Mojstrovka se skriva, Grebenc, Šitna glava,  Robičje, Vavovje, Kumlehova glava, Škrbinjek, so na ogled. Tudi Sovna glava in vrh Vršiča sta luštna razglednika.  V teh koncih so bili vrhovi večkrat tudi moji.

 Koča na Gozdu, Tonkina koča in vršiška cesta, približano.

Vošco, Trupeja, Lepi vrh zakriva medla svetloba. Že kar nekaj časa nisem bila v tem koncu Karavank. Želje so le ovir je vedno več, tako je življenje.

 Kumlehova glava je  čudovit razglednik, le malo bolj strma je pot med ruševjem.

   Počasi se spuščam, še na zeleno klopco se vsedem, pa že razpada.

 Po GPS sem prehodila 4,20 km, hodila vse skupaj 3.00 ure in naredila okoli 460 m višincev.  

Pomlad se poslavlja, gozd je ozelenel in v deželo našo  že prihaja poletje. Še malo pa se dan obesi, kako hitro beži čas.  Lepe so gore nad kočo; Prednja glava, Goličici, Hudičev steber in za robom Prisankov vrh.

Zadovoljstvo me daje, po obisku Mavrinca se vedno počutim bolje. Moja uteha, upam, da še kdaj..

Je bol in je radost, je sreča, trpljenje,

so vzponi in padci, presenečenja, želje,

je jok in spet drugič veselje.

So dnevi, ko letaš od sreče po zraku in dnevi,

ko s krtom deliš si podzemlje.

Obstaja le ena beseda za to in to je prelepa beseda 

- ŽIVLJENJE -

/Janez Medvešek - Življenje/

 Opis poti: