Jaz pa pojdem na Golico...

 Jaz pa pojdem na Golico, v mislih me preganja  lepa pesem..

 Ko hodiš, pojdi vedno do konca.

Spomladi  do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice, 

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice...

Sama grem, le upam lahko, da mi bo uspelo. 

Po stari poti jo uberem, mimo Fenca. 

 Prvi pogled na gore, od Rjavine do Škrlatice

 in tisti začetek, ki nas je vedno zadihal, je še vedno je isti. Narcise so se poslovile, so pa travniške rožice pisanih barv prav tako lepe. 

Le da so te  povsod na ogled in še matrati se ni treba. Grem po cesti, sečnja drevja  je in naredim obhod. Mimo plezališča sem šla zadnjič.

 Zanimivi ovinek in navzgor proti tovorni postaji. 

Grem  po lažji poti, ni dosti daljša le malo manj strma. Ne vem še kam grem najprej. 

Kosmati bučki držita korak.

Zagledam kočo, narcise po pobočju in že me nese proti Mokotovi bajti. Tam si privoščim  počitek in nekaj prigriznem.

  Triglav že vidim, še štenge premagam in pred menoj so čudoviti Julijci.

 Nebo se namesto mene dotika vrhov, jim pošilja poljube, oblački so jim za pahljačo, beline snega je vedno manj. O, gore moje ljube, spokojna senca se spušča po njih. Karavanke so odete v zeleno in vrhovi vabijo.  Koča pod Golico pa je lepa, kot vedno.

 Za njo pa zeleno pobočje, okrašeno z belim cvetjem, narcisami.  Tudi na tej strani Krvavke cvetijo  bele princeske. To se ne zgodi prav pogosto. Pokličem Klavdijo, novo oskrbnico, v Koči pod Golico in naredim fotko. 

  Občudujem narcise, čisto sveže so in vidijo se vse do grebena. 

 Ubiram korake po strmem pobočju, ta pot  me vedno  baše. Sedaj pa še kondicije nimam.  Ustavljam se, počivam in umirjam vrtoglavico  z nasveti mojega terapevta. " Težka bo, Majda", si govorim vso pot. 

 Želja in trma me ženeta. Gledam nazaj, pa navzgor,  potka se vleče in grebena nikjer. Ko že  razmišljam o smislu mojega  matranja, zagledam  el, pastirja.  Vsedem se nad potko in nadiham. Še k sosedom pogledam, pa je  pri nas lepše.

 Volja se počasi vrača in že vidim vrh Golice.  Zvonček prijetno cinglja in  vliva upanje, da  nama bo uspelo. Še zadnja  kotlina, ki nama je v vetru dajala zaščito, Ira in sem na vrhu. Stojim in gledam, prijeten občutek me preveva.. Morda zadnjič, morda še kdaj.

 

 Pomaknem se na rob, da so mi gore bližje in  ni obiskovalcev.  Daleč se vidi mogočna  paleta  prepadnih  vrhov, od Pokljuških gora, Triglava, Škrlatice in naprej.. 

 Tudi Kepa je na ogled.

Golica, 1836 metrov visok vrh, v Karavankah.

Poslikam in se spustim proti Krvavki.  Znanki srečam čez pobočje, mene pa nese korak proti najini smrečici, Ira.

 Tam si naredim počitek,  kakor sva ga  imeli včasih in misli  tavajo. Gledam  narcise, na pogled so še vedno bele poljane. Rožice pa  so utrujene, ovenele, sonce zaključuje njihovo cvetenje. 

 Ira moja, med rožicami, le spomini hitijo z menoj. 

 Par se vzpenja  navzgor, lahko njima. Spredaj hodi markacija za njo pohodnik, ne more zgrešiti.

 Stojim  ob stezi in opazujem gore, kočo, bele poljane.  Pa bi me kmalu  mlad dolgolasec s hitrim obratom nahrbtnika  usmeril po pobočju." Opsa," prijazno ga opomnim, da se z nahrbtnikom lahko marsikaj zgodi. Pa se obnaša, kot da je moja krivda, ker stojim  tam, kjer se je ustavil tudi on. Marsikaj si mislim in odidem proti sedlu Suha. Pisana družba je tam doli. Telički počivajo, krave si ogledujejo spomenik in midva s pastirjem obujava lanske spomine. 

 Luštna je pot proti Markeljnovi planini, do skalovja je senca. 

Potem pa se kmalu pokaže planina.

 Po bližnjici  jo uberem do ceste. Tudi po cesti je prijetno hladno. Črni potok žubori in si pripoveduje zgodbe srečnih  ljudi, ki so si ogledali  bele princeske in se pogovarjali o lepoti pod Golico. Pri Korlnovem  rovu ni gneče,

 le na parkirišču je polno avtomobilov.  Spet vidim markacijo, na smeh mi gre. Taka majica je super,  prava za vodiče. 

 Lep je občutek, ko gledam proti Golici, danes se je izšlo, za drugič ne vem..  Kratek klepet z bralcem mojega bloga in odpeljemo se vsak v svoj konec. Mali GPS mi je snemal le do koče, posnetek je lanski- zimska, je približno enaka.

 Prehodila sem 12.00 km, hodila vse skupaj 6.00 ur in naredila okoli 900 m višincev. 

 Lepo, lepo, lepo je bilo! 

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič 

 do krova in pravega kova, 

 poskusi vnovič in zopet in znova.. /Tone Pavček/