Viševnik

Viševnik, dvatisočak nad Pokljuko

Sreča se skriva v vrvenju besed

in skrije se rada v mimobežen pogled,

skrije prav rada se v dobro dejanje,

včasih v bel sneg, spet drugič kdaj v sanje.

Tja gor se namenim, če le ne bo deževalo.  Povsem jasno ni, tudi slabo ni.

 Pustim avto pod smučiščem, na Rudnem polju. Krave se pasejo in me zvedavo ogledujejo.

 Zagrizem v strmino in se oziram naokoli.

 Piha, na nebu se menjavajo  sivi in beli oblački.

 Sonce se prebija skozi, pa mu ne uspeva dobro.

 Počasi se vzpenjam, zgodaj je še in opazujem cvetje ob poti. Veliko je  alpskega kosmatinca.

 Tudi pogačice se že odpirajo.  Tišina s prekrasnim žvrgolenjem ptic in včasih zvok palice, ko udarim ob kamenje. Zanimiva skala, veliko neurij je že šlo mimo, ko je vsa gladka.

 Plesišče, močno piha. 

Ruševje se priklanja, ko hodim skozi. Zvonček se oglaša. Pomlad je prišla tudi v hribe, resje je vse žareče, slečnik  in druge drobne rožice cvetijo.

 Ustavljam se in gledam nazaj, Bohinjske gore in pod Rudnico se blešči jezero.

 Razgledi so krasni, veter je vse razpihal.

 Pod vrhom me prehiti domačinka, ki se  hitro vrne. Kratek klepet in odbrzi v dolino. 

Še malo,

 in sem na Viševniku. 

 Ablanca, Veliki Draški, Tosc, Mali Draški, Veliki Selišnik, Debeli vrh, Brdo, vse tja do Debele peči so razgledi. Le  Očak se je zakril s temno kapo. Del Rjavine, Luknja peč, Dimniki in Macesnovec pa so lepo vidni. Tudi  vrhovi v Karavankah  se razločijo.

 Na hitro poslikam, skrinjice ne najdem potem se umaknem. Sunki vetra so zelo močni, me kar prestavlja na stezici. V zavetju skale si oblečem jakno in potegnem kapuco čez glavo. Avrikelj cveti in planina Konjščica je spodaj.

Sreča se skriva v sivih oblakih,

v beli obleki, v zeleni prevleki,

v toplem objemu, v nežnem prijemu,

v gluhi tišini, v prijazni milini.

Previdno ubiram korake čez skalnati prehod do Srenjskega prevala. Postojim, opazujem gore, Studorski preval, Jezerca spodaj, lepo je.

 Potem se spustim po travah, graben je poln snega. Tudi spodaj, v dolini za Viševnikom je belo.

 Čez Kačji rob grem, luštna  pot. Alpski zvončki in klinčki cvetijo na poležanih travah. Sneg je komaj odlezel, to sem čakala.  Spodaj sem, gledam proti Viševniku in čutim veselje, kakor včasih. 

Vesela sem  vzpona na Viševnik. 

Lani mi je spolzel izpod nog in še marsikaj. Ne delam več načrtov. Za dan naprej ne vem, če bo šlo ali ne. Je kar je, EMŠA ima svoje muhe.  Hodim po snegu, poslušam ptičke in opazujem vrhove, stezice.  

Oblački se podijo po nebu veter jih preganja, stojim in opazujem. Rada jih gledam in uživam.

 Pa sem na robu. Trave so bolj zelene, pogačice cvetijo in visoki jeglič, stezica je lepa.

 Še mimo oznak in sem na jutranji poti.

 Slikam rože, ko se prismuka majha bučka, Maks. 

 Naredim fotko, potem pride še gospa in jih skupaj fotografiram. Prijazna pohodnika s Kočne doma, prvi so, ki jih srečam.  

Hrošček beži pod skalo.

 Čez planino jo uberem, regrat cveti in hitro  sem pri avtu. 

 Viševnik, moj drugi dvatisočak letos.

  Po GPS sem prehodila 6.00 km, hodila 4.20 ure in naredila okoli  650 m višincev.

 Lepo mi je!

Zato ne hitimo v svet mrkih svetov -

srečo pogumno v svoj svet povabimo,

razbremenjeni nevidnih strahov,

z nasmehom jo vsem mimobežnim vrnimo.

/ Rada Polajnar- Kje najdem srečo/

Opis poti: