Stol, najvišji v Karavankah - krožna pot

Stol, najvišji vrh v Karavankah

 Vsak dan ga gledam skozi okno. Tudi pozimi je lep, ko sneg pobeli pobočja in ugibam do kam ga je zametlo.. Nanj se odpravim, parkiram pri Valvasorjevem domu. 

Dva se ravno odpravljata, prvič gresta.

Cesta do Valvasorja je trenutno v dobrem stanju, redkokdaj  tako.  Šest je ura, avtomobilov še ni veliko. Začnem v zmernem koraku in tako tudi nadaljujem. Hitro začutim, ko prestavim v tretjo. Krasen dan, lepšega bi težko ujela za najvišjega v grebenu. Po Žirovniški grem. 

Ustavljam se, fotkam  in potem doma polovico zbrišem. Ponavljajo se motivi, ampak trenutno so mi tako lepi. Vasice, jezero, gore, vse je na ogled. Tudi rožic je ob poti dovolj, še lučnik cveti. 

 Tri ali štirikrat čez korenine, še malo pa bo Prižnica. Tudi ob poti so zvitki kač.

 Spustim naprej skupino mladih, ki jih pri klopcah dohitim.

 Krasni so razgledi, ne morem se nagledati, uživam.

 Lani sem šla po grebenski, čez vse vrhove.

 Vzpenjam se in ustavljam, korak je prijeten, nič čiha čuha.  Greben se že svetli sonček ga boža. Tudi meni se pokaže, pa je prehitro visoko in fotke  so polne sončnih pack . Mimo koče bom šla, pot se prične strmeje dvigati. Šopki lepnice, dvocvetnih vijolic, svišča  in drugih drobnih rožic krasijo skale ob poti.

 Že vidim obeležje, potem je kmalu tudi koča na ogled. 

Pa sem tu, res so  čudoviti razgledi.  

Prešernova koča,  na višini 2174 metrov je zaprta. 

Vsedem se na toplo klopco in pomalicam.  Nekdo se že vrača in po Zabreški se spušča, v Završnici ima avto.  Gledam za njim, tudi sama bom šla po tej poti. 

 Odpravim se na Mali Stol, greben nad kočo, 2198 nmv.

 Poslikam panoramo, do  Grančišča se vidi in še naprej. 

 Nadaljujem po grebenčku, spodaj v sedlu  je še malo snega.

 Narišem srček za vas pa je sneg preveč umazan.  Veliko encijana cveti ob poti in drugih rožic.

 Na vrhu jih je že kar nekaj. Vpišem se v knjigo, ki je vsa razpadla in poslikam vrhove,

 daleč se vidi. 

Prijazna pohodnica mi naredi  fotko, za spomin, Stol, 2236 metrov visoko.

Sestopam in ujamem kavko v letu. 

 Malo jih je bilo na vrhu kavk, so bile drugje na potepu. Na sedlu se zopet zaženem v strmino, pri koči se začne moja pot.  Sončijo se pred kočo. Spustim se po stopnicah in nadaljujem po dokaj široki potki.

 V začetnem delu je na novo označena. 

Že dolgo nisem šla po tej poti in se je nič ne spomnim. Le lepih klopc z imeni imam bežno v spominu, pa jih ni veliko. Kakšnih dvajset let ali več bo od tega, ko sem  peljala Marjano in prijateljico gor.  Ves čas jima nakladam, da se koča dolgo vidi te pa od nikoder.  Kar naenkrat se znajdemo pred njo.  Ubirale smo Žirovniško pot, ki zanjo takrat še nisem vedela.
Tega se Marjana še dobro spomni. 

 Res se dolgo vidi koča zgoraj. Na vsake toliko pogledam nazaj. 

Potem se mimoidoči ponudi, da mi naredi fotko, pa jo imam.

 Potka je pestra, podobna tisti z Begunjščice. In razgledi, razgledi so krasni.

 Skalovje krasijo rožice in Blejsko jezero se ves čas ponuja, "Glej, kako sem lep." Pa otoček in grad na skali in vasice posejane naokoli, lepo je. Ira me spremlja, senca pri skali.

 Zvonček cinglja, ko me premetava po kamenju. 

Janezov balkonček..

Počasi prehaja potka v gozd. Kamenje in grušč zamenjajo korenine in zemlja. Nekaj ovir je v spodnjem delu. Dve smreki in čezenj ne gre, obhod  po strmini. Ko ravno razmišljam, da je podobno kakor pod Belščico, do Urbasa. Takrat sem sem pristala na ta zadnji in že sem na riti, na smeh mi gre.  Spodaj je smerokaz in luštna hiška- Betonska bajta, piše na njej. 

Tudi bivaku pod Belščico pravijo, Betonska. Sta dve ali ena vseeno mi je, nadaljujem po prijetni travi. Še nekaj časa hodim, spušča se potka. Višje je še ena pa uberem spodnjo, po občutku.. 

 Priti  moram do Zabreške planine.  Kmalu vidim smerokaz in odprejo se razgledi proti Julijcem.

Krasen aranžma.

 To sem čakala. Spodaj je koča in dva kolesarja.

 Planina je  polna cvetja, čudovito je.

 Na sveže pobarvano pohištvo in napet trak okoli.

 Velikokrat sva bili tu z Marjano, Žakom in Iro. Tudi sami z bučko sva se sprehajali in iskali nove potke.  Harmonikar me pozdravi, pomaham mu v slovo in nadaljujem proti Žirovniški planini.

 Že vidim koči  zgoraj.

Prepozno se spomnim, da bi morala na zgornjo pot. Ni hudega, bom pa teh nekaj metrov do avta nadaljevala po asfaltu.  Kmalu sem tam, avtomobilov je polno tudi ob cesti navzdol.

 Po GPS sem prehodila okoli 11.00 km, hodila s postankom 6.50 ure in naredila okoli 1100 m višincev. 

S temi GPS  je včasih križ, ni signala. Če grem na novo pot ga vklopim še  na telefonu. 

  Lepa krožna pot je za mano in zelo sem vesela.

Je svet nižin,

je svet, ki drami,

je svet strmin

in svet, ki mami -

na cilj.

A iz globin

spoznanj, do vrha,

robatost kamenja zavira

pot človekovih dejanj.....

/ Rada Polajnar - Popotovanje/

Opis vseh poti na Stol: