Belska planina, Veliki vrh, planina Seča, Konjska peč

Veliki vrh v pogorju Struške

Dež rosi po vetrobranskem steklu. V Planini pod Golico me neha strašiti. Toda nebo ni nič obetavno, vrhovi so dobro vidni. Čez Savske jame peljem, je lepša cesta kakor mimo Pristave. Na Križovcu še ni avtomobilov. Peljem navzdol za Mavre grem. Od tam mi je ljubši pristop na Pusti Rovt čeprav je pot strma. Pustim avto na majhnem placu nasproti oznak.

Parkiram ga ob strani in že ubiram korake po strmem kolovozu. Pusti Rovt je kmalu pred mano in pod Malo Golico se vidi belina princesk.

Po novi cesti se vzpenjam, vmes pogledujem v nebo. Nekam kislo se drži, nobenega veselja ne kaže nad mojim obiskom. Vmes še malo pokukam na Julijce in Karavanke.

Narcis ob poti je bolj malo, tudi drugih rožic ni veliko. Nova tabla, bik na paši

in za ovinkom pastirska koča, na Belski planini.

"Nehajte tam zgoraj", rosi. Pokrijem se s kapo, dežnika itak nisem vzela, saj je napovedano lepo vreme. Le jakno lahko še ogrnem, če bo kaj hujšega. Pa ni bilo.

Rožic je še nekaj, pri koči so v glavnem že odcvetele.

Avrikelj se poslavlja in encijan tudi. Le Zoisove vijolice žarijo.

Vijolic je veliko, pa kakšen šopek narcis in drobne rožice okoli skalovja.

Še slečnik cveti.

Vse ima svoj čas, za dušo privezat jih je dovolj. Sonce, skozi sivino na nebu.

Nad zajetjem vode vedno ubiram pot, na Veliki vrh. Rušje se je razraslo okoli stezic. Zvonček se ves čas oglaša, ko se plazim skozi. Tudi od snega se veje verjetno še niso poravnale. Stezice bodo kmalu zaraščene, kakor na Lepi vrh. No ja, do Velikega vrha vodi več poti in ni problem. Na malih jasah med ruševjem cvetijo mali avriklji, vijolice pa encijan.

Še malo snega je za kepat..

Stopim na rob in pogledam k sosedom. Ni dosti drugače kakor na naši strani.

Veter je za trenutek razkadil sivino in lepi oblački so zaplesali po nebu. Še sonce jim dela družbo.

Veselja je hitro konec. Veliki vrh - 1944 mnv, nova vpisna knjiga je na vrhu.

Pomaknem se za kontejner in pomalicam. Gledam proti vrhovom, nebu, ni mi všeč ta sivina. Bo kar bo in nadaljujem proti graničarski poti, do Medvedjaka in planini Seča.

Ruševje objema stezico in ob poti so vrtički gorskih rožic.

Dosti jih srečam, nekaj Slovencev in veliko Avstrijcev. Struška bo danes dobro obiskana.

Spuščam se in občudujem gore.

Prepletene korenine ruševja.

Globel je kopna, običajno je bil še sneg, ko sva se spuščali z bučko. Še daljši vzpon in kmalu gledam spodaj planino Seča.

Skalaška, Mali vrh, Belščica, Vajnež, Stol, Celovška špica, vse je pred mano. Pri lovski koči so obiskovalci. Spustim se na sedlo Medvedjak

in naprej skozi Medji dol.

Pa le do table Rudarska učna pot.

Gledam kje je stezica, sem pozabila, da je še nekaj metrov do tja. Ravno nasproti oznake na kamnu, se desno vidi dobro uhojena potka.

Na tablo bi lahko napisali, kje se začne.... Sem jo označila na slikah, za vse, ki boste ubirali to pot.

Luštna potka z razgledi.

Se spomnim mojega prvega potepanja po tej poti, ko nisem našla odcepa in šla po spodnji, za Medji dol. In potem čez Dobravske Rovte nazaj po avto. Je bilo pestro. Spet sem tam. Le nekaj štapnam podobnega je pred mano, spodaj pa dobro uhojena pot, za Medji dol. Povzpnem se in kmalu sem na drugi strani, kjer se stezica zopet pokaže.

Na drevesu je oznaka za Rudno pot in puščica.. Lani so to označili.

Pri Konjski peči pridem na gozdno cesto.

Spodaj so avtomobili in vse do mojega avta vsi placi zasedeni. Ni blizu, 20 minut hodim do jutranjega začetka poti.

Povsod je polno pleha. Hočem speljati, avto pa nikamor. Čisto počasi se premika. Me že skrbi, potem pa potegne. Tudi nazaj grem čez Savske jame. Pločevina povsod, na vseh cestah okoli Križovca, mimo Markeljnove planine, Korlnovega rova. Planina pod Golico je nabita, da komaj peljem skozi. Vsi kotički so polni, tudi ob cesti. Noro, veliko pohodnikov je danes na pohodu..

Še nekaj dni in potem bo na Golici zopet zavladal mir.

Po GPS sem prehodila 11.00 km, hodila 5.45 ure in naredila okoli 790 m višincev.