Mali in Veliki Zdrtnik, Mala Golica, Ptičji vrh

Močan veter je napovedan, toda vreme je lepo. Čas je že, da grem malo v neznano. Na Hribi /net, berem opis Parkeljca, kaj dosti se jih ne vzpenja na Mali in Veliki Zdrtnik. V gozdu, nad Pustim Rovtom sta. Peljem skozi Savske jame. Cesta ima na začetku in proti koncu več udarnih jam. Parkiram na Križovcu, še šest ni ura.

Piha, da me kar nosi. Podam se po vlaki levo.

Strmo se vzpenja in ko pridem do konca, uberem korak proti vzhodu. Zdi se mi, da bi lahko bil to Mali Zdrtnik, najvišji na tem koncu.

Spustim se po pobočju in kmalu naletim na zaraščeno nekdanjo vlako.

Tudi ta se konča, spodaj gledam cesto. Malo stran opazim zeleno vlako.

Ponekod je že pravi pragozd: koprive, lapuh, šavje. Še čez oviro se spravim in nadaljujem naprej.

Zgoraj na grebenu vidim svetlobo, vlaka je še naprej. Nekaj me nosi, tam zgoraj je Veliki Zdrtnik.. In že lezem po strmini navzgor. Gledam, ja sem, na Velikem Zdrtniku sem.

Sliko imam na telefonu. Nekaj novega čeprav ni razgledov. Previdno sestopam po strmi gmajni, spodaj se nekaj vidi. Koča na Pustem rovtu, prav grem.

Pri kamnu med smrečicami pridem ven. Od tu je hitrejši vzpon na Veliki Zdrtnik..

Spustim se do planine, živina se pase in nadaljujem po cesti.

Veter buči, da mi odnaša kapo z glave pa je privezana okoli vratu. Na križišču se odločim, da grem najprej do Male Golice, do najine smrečice, bučka. Tam so krasni razgledi in rožice cvetijo. Trakovi mi frčijo okoli glave in zvonček cinglja.Veter se zaganja v nahrbtnik.

Zapora ceste, avto je spredaj brez tablice.

Gledam proti vrhu, a prav vidim? Krave se pasejo, tega se ne spomnim.

Običajno so ovce na Golici. Bližam se jim in jih prijazno ogovarjam. Ne bojijo se, med njimi se vzpenjam. Žival čuti kdo jo ima rad.

Nekdo se vzpenja, gospodar. Teliček ima poškodovano nogo in mama krava ga varuje, noče z njega.

Gledajo me, včasih ošvrknejo z repom in pridem do pastirja.

Čoha jih po glavi in še sama probam. Nič nimajo proti, veselo opletajo z repi. Začudeno me gleda pastir. Malo sprašuje, utihne, me gleda in potem reče, da imam dobro kondicijo.

Smejim se mu, ker vem kaj misli. Nadaljujem po stezici.

Že vidim najino smrek'co, polno vršičkov

Na travniku cvetijo pisane rožice namesto belih princesk. Tudi to je lepo. Razgledi so čudoviti, gore so čiste na slikah pa ni tako. Kakor bi veter mešal zrak in naredil veliko senc in meglic, ki jih ni bilo.

Vsedem se k smrečici in opazujem gore, kočo in cvetoči travnik. V mislim sem pri tebi Ira, dve leti te že ni. Pa vendar si v mislih vedno z menoj.

Pride pastir za mano in še malo poklepetava. Ko mi zazvoni telefon nekaj zagodrnja in se obrne. Namen imam po spodnji poti pa je veter tako močan, da se raje obrnem. Pri pastirju se še ustavim, živino mora počasi spraviti do sedla, da bodo lahko naložili telička.

Na sedlu Suha nadaljujem skozi gozd, proti Ptičjemu vrhu. Vse je prehojeno od živine in kar dvakrat stopim v kravjo torto. Na drugi strani za silo očistim čevlja in se povzpnem na greben. Rožice, povsod jih je polno. Ustavljam se, fotkam in gledam okoli, čudovito je. Mladiček z mamo srnico, hitro stečeta čez travnik. Lepo je, čeprav veter ne pojenja. Ni mrzlo, namesto ptičjega petja poslušam melodijo vetra. Danes je on glavni.