Jerebikovec na Mežakli

Jerebikovec, najvišji vrh planote Mežakla, Julijske Alpe

Hitro minevajo leta in kot bi mignil so skoraj tri mimo, kar sem bila nazadnje na Jerebikovcu. Vem, da je pot strma kar se le da, ampak na čase potrebujem prav to. Dan ni bogvekaj, vreme dolgočasno in Jerebikovec bo pravšnji. Zgodaj sem na začetku poti, v Mojstrani.

Glede tega je pa dobro, če si sam, se napraviš in greš. Vstajam pa itak zgodaj, saj so mi jutra najlepša. Lahko tudi obrnem ali spremenim potepanje. No ja, družba včasih tudi paše in kmalu bo spet tako. Strmina, strmina do sedla je najhujša.

Naravnost navzgor vodi pot. Ustavljam se na vsakih nekaj metrov, da se srce umiri. Na sedlu je malce zamegljen pogled proti Kepi in Dovjem.

Pa zopet v strmino. Malo bolje gre, saj se potka vije cik cak. Je pa veliikoo ovinkov.

Naravna ikebana, nobene štiriperesne nisem videla.

Pot mi lije v potočkih, zaliva oči, robec je kmalu ves moker od brisanja. Lasje se lepijo, pa še vroče mi ni. To pa bo predihalo moja pljuča. Saj sem kot muzejski vlak, ki ustavlja na vseh postajah in dela čiha čuha. Na smeh mi gre, ko to razmišljam. Rogatec ob poti.

Ravno se ustavim, ko nekaj zašumi. Tiho sem kot miška in opazujem, gams je šel čez stezo. Kmalu se ustavi in gleda proti meni, ne ganem se.

Ni mu dovolj še obrnil se je v mojo smer, sem mislila, da bo voščil dobro jutro.

Potem se premakne, ustavi, me zopet gleda in se počasi pomika proti robu gozda.

Jaz odneham in nadaljujem v strmino. Megla se dviga za menoj, ko pogledujem nazaj.

Razgledov ne bo. Pri spomeniku NOB je vse zaraščeno, pogačice cvetijo in spominčic je veliko.

Mislila sem skozi gozd do razgledišča, pa se megla spušča tudi z vrha. Nadaljujem proti Tilčevemu rovtu. Malo za oddahnit in priprava za zadnji del vzpona.

Lepo je, ko je narava vsa zelena. Meni je všeč tudi pozimi, ko so smrečice na debelo odete v belino. Pa začnem zadnji del.

Megla se vali iz vseh koncev, pa še pihati je začelo. Hitro si poveznem kapo na mokro glavo.

Tudi z megle prši. Družina šestih, v slogi je moč. Lažje se branijo pred vetrom.

Skrivnostna postaja gmajna, ko se okoli debel ovijajo meglice. Viharnik stražari malo pod vrhom, poleg leži še eden, ki bo počasi strohnel.

Vrh že slutim, zadnji atomi moči, ko slišim navijačko. "Kuku, kuku še malo, Majda".

Vse do vrha me vzpodbuja, potem je ni več slišati. Najprej pogledam proti goram. Zadnji trenutek sem prišla, vrhovi Triglava in sosedov čakajo name. Lepo je, zgoraj meglice spodaj meglice.

Potem se zagrnejo in jih ni več. Razgledi so drugačni, drevja ni.

Jerebikovec, 1593 metrov šteje v višino.

Še nekaj moram poiskati. Sem opazila na spletu. Stopim na rob in spodaj pod skalo se nekaj dogaja.

Škarpa iz manjših skal, omarica, miza in stol. Tako dela verjetno samo eden. Lušten kraj, vetru se umakneš, le strehe ni. Mogoče bo tudi ta? Na hitro pomalicam.