Kraljevska špica

Kraljevska špica - gora rudnik... 

Visoko nad Rabljem se dviga  Kraljevska špica. Samotna kopasta gora z zelo strmimi pobočji. Ta so ponekod skalnata in razbrazdana z globokimi grapami. Povečini pa prekrita z gozdom, ruševjem in travnatimi strminami, je napisal Andrej Mašera. 

 Začnemo pri zadnjih hišah v  Rablju.

 Rabeljske špice silijo proti nebu.  Vzpenjamo se po cesti do zapuščenega rudniškega poslopja.

Ob poti cveti veliko materne dušice.

 Rudarsko mesto Rabelj se lepo vidi, veliko hiš obnavljajo, mejni greben in Nemške glave pa Jerebica so odeti v koprenasto sivino. 

Prečimo grapo in začne se kolenagriz. Veliko je možicev in nekaj je prav posebnih.

 Baje se je po tej poti na Kraljevsko špico vzpenjal sam langobardski  kralj, Alboin, leta 568. Težko, da bi se kralj matral s tako strmim vzponom.  Je pa v njegovo čast na vrhu lepo izdelana "zlata" krona, s kladivi na vrhu. V veselje nas pohodnikov, da smo vsaj za trenutek  kakor kralji, ko se vsedemo pod zlato obličje.  Počutje na vrhovih pa je itak kraljevsko s krono ali kamnitim možicem. Ozka stezica se kmalu začne dvigati po zelo strmem  terenu. 

 Kmalu nam naporen vzpon popestrijo  razgledi skozi viharnike, na Viševo skupino.

  Od vetra in sonca obledelih stražarjev, ki nemo strmijo v veličastne vrhove je veliko. 

Viševa skupina, nekam hitro se preganjajo oblački okoli vrhov.

Mejni greben, tudi po zemljevidu  ne vem točno katere gore se vidijo.

Viš se že lepše vidi.

 " Ta pot je vedno bolj strma," komentira Milan in opazi povito drevo.

 Strmina se za trenutek unese, da se malo oddahnemo.

Pa zopet navzgor in skozi visoko travo se pokaže lep križ.

 Na Mali Kraljevski špici smo, 1494 mnv, približno na polovici poti. Križ je nekaj kar ne vidiš pogosto. Narejen je iz elementov rudniških naprav in rudarskega orodja, posvečen  rudarjem rabeljskega rudnika.

 Opojne vonjave nagnoja se širijo naokoli. Nizki grmički z rumenimi cvetovi krasijo visoke trave. 

Trava je mokra in tudi moje hlače s čevlji vred.  Vrh gore je še visoko.

 Za kratek čas se steza spusti, potem pa  zopet strmo navzgor.

 Z Marjano naju vleče na rit.  "Moraš počivati stoje kakor konj," mi je davno nazaj rekel starejši planinec, ko smo se vzpenjali na Krn s PD.. Ima čisto prav, ko se vsedeš te vedno bolj vleče na ta zadnjo in težko je zagnati  motor.

 Hodim še lahko le v križu se oglaša alarm in nahrbtnik postaja težak in vleče navzdol. Res je vse v glavi, bolj razmišljaš slabše je. Ta pot je zelo podobna Jerebikovcu, le 100  višincev  ima več.  Med ruševjem se ustavim, na hitro pojem pohančka, že prej bi ga morala. Hitro se pozna na moči. 

Na ozkem  grebenčku smo in pokaže se vrh.

 Milan in Marjana že ubirata korake med ruševjem, jaz pa fotkam. Montaž se za trenutek odkrije, kako je lepo.

  Podijo se oblački okoli Zahodnih Julijcev in mi nagajajo. Ta zadnji del med ruševjem hitro mine in kmalu sem na vrhu.

 Razgledov res ni čudovitih, na vrhu pa smo, 1912 metrov visoko in to šteje. 

 Milan že malica, Marjana  išče prostor jaz pa fotkam.

 Vav, pa smo, na Kraljevski špici smo, fajn se nam zdi. Počitek je kar dolg, Kamniti lovec se odkriva.

Za njim se vidijo Višarje  in smučišče.

 Zaobljen Mangart kakor mogočni velikan zvedavo kuka med oblački. Bližnji sosed Jalovec se ne pokaže.

Ovekovečim nas za spomin

 in Milan naredi še eno skupno.

Lahko, da sem zadnjič v tem življenju na tej gori. Počasi se odpravimo v dolino in damo prostor  rojakoma, ki ravno prihajata na vrh s kosmato bučko.

Mangart in oblački in pod nami Rabeljsko jezero.

Prvi na vrhu.

 Kamniti lovec se za slovo otrese oblačkov.

 Malo še počakamo, da  se pokaže Montaž, pa se mu nič ne mudi.

 Navzdol gre hitreje in korak je lahek. Še zvonček bolj veselo cinglja. Nagnoji že dišijo,  v soncu kar premočno. Trava je že suha in ne ustavljamo se pri križu.

 Sestopamo, klepet je bolj živahen kakor navzgor in pot hitro mineva. Kača se zvija na deblu.

 Še čez grapo in smo na drugi strani.  Z Marjano se vsedeva na klopco in občudujeva razglede, Milan nabira čajčke.  Gore so še vedno sive,  Rabeljske špice razkazujejo svojo lepoto.

 Ubiramo korake po cesti, prehiti nas avto z rojaki, z vrha. Pomahamo v slovo in naše potepanje je končano, v zadovoljstvo vseh.  

Malo pomaga tudi gorjanska trma, saj sva Konavčevi se hecava z Marjano. 

Po GPS  smo prehodili 8.00 km, hodili s postanki 7.20 ure in naredili okoli 1050 m višincev..

 Lepo je bilo!

Koraki korakajo -včasih na levo,

spet drugič na desno; in stopicljajo -

malo sem, malo tja,

neodločno, a resno.

Pa tudi tekajo, se zaletavajo in opotekajo,

brezciljno drvijo, igrivo lovijo.

/Rada Polajnar -  iz pesmi Koraki/

Opis poti: