Titova vas in malo naokoli

Pozdravljeno, poletno jutro...

  Pa še nedelja je le kam naj grem, ko me boli noga. Ležati ne morem, sedeti ne morem,  hodim gor in dol po stanovanju.  Išjas, pravijo in vse izvira iz križa.

 Težko peljem, pa če že moram hoditi grem pa v naravo. Titovo vas si ogledam in še malo naokoli, je že dolgo časa v mislih.

 Pozdravljeno, jutro!

Tebi, ki vstopaš v odhajajočo skrivnostnost

sivine noči,

sveže ozaljšano

s čarno svetlobo

prebujajočega se sonca,

valovi pojo.

Večno pesem neminljivosti.

Pozdravljeno, jutro, pozdravljeno!

Sonce nežno boža vrhove  v daljavi. 

Se spušča po GBP in mi pošilja sončne žarke, kakor poljubčke skozi veje in me nežno tolaži.

" Saj bo, Majda, saj bo". Berem o veliki uharici..

Smokuški vrh se kaže v daljavi in konji uživajo  na rosni travi.

 Ni ljudi, le avtomobili brzijo proti Tinčkovi koči. Krasna nedelja, ravno za obisk gora.  Ubiram korake mimo HE Žingarice in kmalu sem pri odcepu za Titovo vas..

 Prečim mostička in brvi, potoček veselo žubori ob potki in se  spušča proti nižini.  

Titova vas,  z mojo bučko sva  odkrivali te stezice.

  Vpišem se,  poslikam in nadaljujem po kolovozu naprej. 

Levo ali desno? Odločim se za levo.

 Iz kolovoza  kmalu preidem na  stezo, ki se v nadaljevanju večkrat izgubi. Nekako gre, znajdem se na prijetnem grebenčku in nadaljujem po njem. 

 Spustim se na cesto  in zopet po bližnjici.. Pa sem na križišču, ki mi je že malce poznano. Lahko bi nadaljevala po potki, toda mene mamijo komaj vidne stezice. No pa sem tam, pri potki

 Vzpenjam se, kmalu bom na Smukuškem vrhu. 

Skozi drevje opazujem vasice in Blejsko jezero, lepo je. 

  Vsedem se na klopco pred vrhom in pomalicam.

Uberem še nekaj korakov in sem na Smukuškem vrhu, ali Vrh Peči, 1182 metrov visoko. 

 Pohodnika uživata, ne motim ju dolgo. Malo poslikam in nadaljujem po grebenu.

 Lepo je, le noga me boli.

 Krasen dan. Iz te smeri je sestop po skalovju drugačen, ne vidiš kam pelje pot, prava gorska tura. Iz smeri Završnice je lažji pristop. Ustavim se  na Jekoli, klopca sameva. Razgledi po zeleni pokrajini so čudoviti. Spokojnost se čuti v zraku, ob ptičjem petju je vse še lepše.

Previdno sestopam in se ustavljam. Stol z Belščico  in Vrtača se  razkazujejo pred mano.

Skalovje je iz te smeri težje prehodno.  Pogledi na Triglav, Zgornjesavsko dolino, Jerebikovec, Julijce, Karavanke. Vse je v zelenju. 

Razmišljam kje naj grem in se odločim, da še malo nadaljujem po grebenu.

 Stezica med zelenjem borovničevja je čudovita.

Prvi cvetovi dlakavega sleča. 

  Posedim v objemu vej, ki so kot zibel ravno prav, da se naslonim nanje.

 Begunjščica..

Čez Gosjak se spustim, zvonček prijetno cinglja.

  Pri drugem znamenju se potka  levo spusti proti Zabreznici in desno proti cesti, v smeri hoje. 

Nadaljujem desno po luštni  potki.

 Malo pred cesto zavijem levo po stezi, ki se nadaljuje ob potočku Završnice, vse do jezera. 

 V gostišču Zavrh  imajo dosti obiska. 

 Ne grem čez travnik otroci se žogajo. 

Trim steza je poleg, zgoraj je  nekaj zajl, spodaj običajna potka. 

Po njej sva hodili z Iro, skoraj po ravnem poteka blizu vode. Nekaj jih spustim mimo, noga me boli. Ko me pekoča bolečina nenadoma prešine od gležnja navzgor, mi noga klecne in padem, ko snop na obraz. Na Trim stezi, pa pravijo ne hodi v skale. Sedaj je pa šel nos, mi je jasno. Poberem se, iz nosa mi teče kri, vse je krvavo. Hitro namočim brisačo v vodo in blažim bolečino.  Le nekaj minut pred avtom so šli  angelčki zgoraj  na kofe.  No, če sem že morala pasti, je vseeno bolje na ravnem kakor na grebenu. Bojne barve  se hitro širijo po obrazu. Sem kot vampir na nočnem žuru.  Težko peljem domov, potem pa peš na urgenco. In izvidi so pokazali zlom nosu. Naslednje dni je Marjana moj šofer, ne morem voziti zaradi  boleče noge. Zdravniki pa so po dopustih in se voziva v Kranj in Ljubljano. Črnice so vsak dan večje in se širijo po obrazu. Sledijo zdravnica, ortoped, zdravnica, infuzije in jaz doma. Bojne barve uspešno zmanjšujem  z obkladki, le noga me daje še naprej.

  Hodim za silo, doma seveda. Se zgodi kar se mora, čeprav na lep poletni dan.. 

 Čakam, da bolečina popusti in jo zopet uberem kam po svoje..

Po GPS sem prehodila dobrih 11.00 km, hodila 5.30 ure in naredila okoli 550 m višincev. 

Pozdravljen poletni dan, ves s soncem obsijan.

Včasih zaustavi svoj korak ...

Zazri se - nekam v daljavo.

morda bo šla mimo,

prav tisti hip,

deklica, ki gre za soncem.

Zna biti v njej tudi delček mene,.

/ Verzi- Rada Polajnar/