Kot droben cvet, ki prekriva ga sneg,
kot ogenj, ki v vetru spreminja se v led,
kot majhna lutka, ki nimaš je rad,
počutim se mnogokrat....
Sivo koprenasto jutro je v zraku, ko peljem mimo Pristave. Pred Križovcem zavijem desno,
po cesti za Mavre.
Ljubša mi je ta šodrasta pot, ki se strmo vzpenja proti Pustemu Rovtu.
Cesta na začetku Rovta je slaba, globok jarek je ob robu.
Meglice se podijo. Ovijajo drevesa in rosijo premrle cvetke.
Še veter se jim pridruži, zavija okrog ušes, da si potegnem kapuco čez glavo.
Kurice vseh barv, od snežno belih, do temno rdečih v zadnjih zdihljajih.
Meglice me pomirjajo. Skrivnostne temne vile mi zakrivajo poglede,
ko se vzpenjam polagoma proti hiški.
Ko gledam oblake objokanih lic
in slišim še krike preganjanih ptic,
v strahu pred temo se pesem rodi,
naj nič nam se ne zgodi....
Vzpenjam se proti grebenu, ki ga slutim.
Večkrat sva bili tu, Ira moja. Zvonček, pa še eden se priklanja v travi. Še tvojega potresem, da zacinglja v družbi belih kronic.
Osamljena narcisa.
Silhuete dreves mi kimajo v pozdrav. Veter je vedno bolj živahen, pa ni mrzlo.
"Drži se četica," slišim šepet kuštravih dreves na grebenu.
Še malo, pa sem pri obmejnem kamnu 270. Zvončki cvetijo pod vrhom, v kotanji se skrivajo.
Ptičji vrh, 1550 metrov šteje v višino.
Vsaj malo sonca, vsaj malo smeha,
za svet, kjer teče življenja reka,
topline malo, ljubezni nežne,
miru vsaj malo si zdaj želim.
Sonce, kje si? Da pogledam gor po grebenu, proti Golici. Vidim ga,
a megle ga hitro zakrijejo.
Za trenutek je tudi modrina neba.
Piha čez greben, le skalovje se pokaže in sosednja Koroška.
Pa si zamislim razglede in tebe, ki počivaš na vrhu in rože cvetijo..
Stojim in čakam. Podlesek je poležan od snega.
Zelenje od narcis je še majhno, brez popkov.
Ne bo sonca in se obrnem.
Hitro sem pri koči.
Meglice so še vedno glavne.
Strma, a lepa je ta pot in hitro sem spodaj na cesti.
Po GPS sem prehodila dobre 4.00 km, hodila 2.00 uri in naredila okoli 340 m višincev.
Tudi meglice so prijetne, za tak kratek izlet!
Želim, da razumel bi pesem ves svet,
dekle sem, ki poje, kar pravi srce
in sama drhtim kot osamljen ptič,
ki sluti viharne dni.
/ Iz Gorniške pesmarice/
Ni komentarjev:
Objavite komentar