Bohinj, v kotiček sredi raja se peljem.
Jutro je krasno, soncek boža vrhove gora. Pripeljem do krožišča, cesta proti jezeru je zaprta. Avtomobili za menoj se obračajo, čez Zgornjo dolino je obvoz. Zadnje čase sem kar pogosto v Bohinju. Prejšnji teden ni bilo mogoče čez Srednjo vas. Danes je tam skozi obvoz. Pri Bitnjah je oznaka za Zgornjo dolino. Lepe so te vasice, lepše kakor po Spodnji dolini. Rada bi za trenutek ustavila, pa je kolona za menoj. Ob cesti je bolj malo placa, za nekaj hitro narejenih fotk.
Pokrajina je čudovita.
Sonce raztresa zlate žarke po travnikih, hišah in vse se blešči.
Cerkev sv. Martina se razgleduje po dolini.
Vile ovite v bele meglice, plešejo ples pomladi.
Bohinjski "Matterhorn" je ves žareč in čudovit.
Mogočno se dviga nad Studorjem. Še kozolci zlatijo. So nekaj posebnega, enkratnega. Ne morem peljati kar mimo. Promet je gost, veliko jih je namenjenih k jezeru ali še kam višje. Umaknem se s ceste, da ujamem te zlate trenutke v objektiv.
Le kako se drenjajo avtobusi po cesti, ponekod je zelo ozka? Zapeljem onkraj betonskega mostu čez Ribnico. Tam sem lahko parkirala, ko sem šla na Rudnico. Ti Bohinjci sredi raja, parkiranje ni mogoče. Hlodovina je tam in okoli mize nametane skale. Pa se znajdi, če se lahko. Zapeljem do cerkve sv. Janeza. Dovoljeno je le 2.00 uri. Moj obhod okoli bisera Bohinja, bo trajal dalj časa. Peljem se nazaj do parkirišča, v tem času je dovolj prostora.
Potem pa čez travnike na obalo jezera. Hodim po poti, široka je in lepa. Vogel in Pršivec se klanjata drug drugemu in slišim šepet. " Jaz sem lepši." Bohinjske gore so lepe in vso pot na ogled.
Gondola se svetlika, ko se spušča z Vogla - Rjave Skale.
Selfi..
Račji par počiva ob robu in se ne pusti motiti.
Vedno lepše postaja.
Sonce se svetlika in podobe gorskih velikanov se bleščijo v jezeru.
Vogel - Rjava Skala.
Lepi so odsevi, gore vabijo," blizu smo. " Blizu ja, a še vse pod snegom, ki se predira in otežuje korak. Z Iro sva pred tremi leti prehodili krog okoli jezera. Spomini po najinih skupnih poteh so še bolj živi, ko hodim sama. Včasih nehote pogledam nazaj. Pa potresem zvonček in nadaljujem pot..
Hotel na vrhu gore je zvedav, ogleduje si dno jezera.
Cerkvica sv. Duha je na drugi strani, voda se blešči.
Modra korita stare ribogojnice so že za mano.
Ukanc- kmalu bom tam.
Rožic je ob poti bolj malo, tudi ljudi ni.
Hiški sta na trati in pred mano kamnita struga.
Ko se razjezi slap Govic ob večjih deževjih, je pot neprehodna. Mogočne skale Pršivčevih ostenij se sklanjajo nad mano. Visoko zgoraj se vidi vrh, z belimi zaplatami obdan. Nadaljujem po poti in se bližam zalivu Ukanc.
Sonček se koplje v jezeru,
in majhnih bazenčkih.
Gledam proti mizi, tam sva malicali in počivali. Lepo je bilo, bučka moja.
Račji par sameva, vedno na istem koncu.
Nekaj pohodnikov se je nabralo iz druge smeri. Pred hiškami se v vodi nekaj dogaja.
Ljubezenski dvoboj za lepo račko.
Opazujem ju, ko se jata razprši nadaljujem pot.
Škrata Polesnjaka in povodnega moža Jezernika še ni na spregled, še spita zimsko spanje. Mimo lepih počitniških hišk ubiram korake in čez most Savice.
Potem pa po peš poti nad cesto, proti Ribčevem Lazu.
Veliko mladih je pri Hostlu. Tudi cerkvica sv. Duha ima obiske.
Ladjica že drsi po vodni gladini. Pod Skalco je gneča, sama mladina.
Še Zlatoroga poslikam in sem pri mostu.
Veliki Draški vrh in Ablanca se dvigata v daljavi.
Mladci mi pozirajo na zidu, sam smeh jih je.
Po zgornji poti jo uberem proti parkirišču.
Gneča je na cesti skozi vasice.. Kdor ne pozna poti, jo malo išče.
Po GPS sem prehodila dobrih 12.00 km, hodila 3.30 ure in naredila okoli 100 m višincev.
Pomlad se čuti v zraku. Lep je Bohinjski biser in gore nad njim.
Sprehod za dušo..
Nekje je v zraku vonj,
vonj, ki ga imam od vseh jaz najbolj rad,
vonj, ki čakam nanj vse leto,
vonj, ki ni, kot drugi vonji,
vonj, ki ni nobenemu enak,
o, vem,
takega ima,
edino le,
-pomlad....
/J.Medvešek -Vonj/
Ni komentarjev:
Objavite komentar