Planina Stamare, bo moja pot.
Po Rudni poti sem mislila že v soboto, pa je zjutraj deževalo.
In še malo potepanja naokoli, če bo čas dopuščal. Avto pustim Pri Žagi.
Potem pa čez dvorišče doma Trilobit, še plezalno steno imajo..
Drevje se ogleduje v jezeru.
Dva gospoda racmana odkoracata na jutranjo kopel.
Nametana bukovina je povsod, malo telovadbe, če hočem na drugo stran.
Lepa pot, ki se dviga nad potokom Javornik.
Vidim in slišim ga vso pot.
Malo se zadržim pri vodnem zajetju. Zgrajenem leta 1908, za potrebe HE Jav. Rovt,
potem nadaljujem.
Pot za Stamare je dobro označena, s smerokazi in rumenimi pikami.
Ob stičišču več poti so tudi puščice.
Narejenih bačkov pa že dolgo nisem videla.
Rudnik mangana je v bližini.
Enkrat sem že bila tu.
V rovu je vse temačno, ne vodi daleč.
Nadaljujem po poti.
Cvetovi teloha in ptičje žvrgolenje mi delajo družbo. Zebe me v prste, pa imam rokavice. Pot je strma vse do vrha. Nad gozdom se že svetlika in kmalu zagledam ograjo.
Pogledam na drugo stran. Slana je pobelila planino, telohi žalostno sklanjajo glavice ob robu gozda.
Pomaknem se na rob.
Triglav se vidi in Pokljuške gore, pa vse do Vrtaškega Slemena.
Na Slemenu je še sneg.
Tudi Kepa je v belem.
Hodim po robu in občudujem vasice. Lepo se vidi cesta na Poljane, pa avtocesta in vasice naokrog.
Še tunel železniške proge na Bl. Dobravi, na začetku Homa vidim. Pa v Gorje k žlahti pogledam.
Planina Stamare, lepa planina..
Triglav približam.
Še imam čas, kam naj jo uberem?
Na Hrašenski planini in Kamnitniku je še sneg. Čez Ride ne bo šlo.
Gledam zemljevid, po cesti proti Valvasorju grem. Je vrisana pot do Jav. Rovta, ovinek Pred Žago.
Na desno moram.
Na začetku planine je veliko korito, voda teče.
Ubiram korake po cesti, je dokaj široka. Še Blejsko jezero se vidi.
Kmalu sem pri puščici, odcep na levo, v smeri za Valvasor.
Nadaljujem po cesti, ponekod je še sneg.
Obešnikovi zobje štrlijo sredi gmajne.
Za Jav. Rovt moram desno.
Pa sem na križišču.
V desno in levo vodita cesti. Razveselim se rdeče popackanega kamna ob cesti.
Kmalu je tudi markacija s puščico. Le kje vodi pot, blizu mora biti?
Veselo nadaljujem po cesti. Kar naenkrat je pred mano velik prazen kolut.
Grem mimo njega in ceste ni več.
Konec ceste, začudeno gledam. Saj je vrisana ena kratka pot.. Ampak vzporedno z njo, je tudi označena pot za J. Rovt. Nekje sem ga v kamen. Je stara vlaka na desni, ne izgleda mi pot.
Vračam se nazaj in gledam, če je kje kakšen odcep ali oznaka. Nič ne opazim, pa nadaljujem po cesti v drugo smer. Zvožena je, vidijo se sledi in markirana je.
.
Preveč v levo hodim, vem. Spodaj gledam tovarno na Koroški Beli.
Smerokazi: Dom Pristava, spet v isto smer, Valvasor in Stamare.
Luštno je tole potepanje, če si sam in nikogar ne oviraš. Bom kmalu spet tam, to moram raziskati.. Časa mi zmanjkuje, domov bo treba. Še najhitreje bom nazaj pri avtu, če se vrnem čez Stamare. Zopet sem pri rdeči packi na kamnu. Potem jo uberem po gmajni navzgor, gledam sled na GPS.
Kmalu sem pri hiškah. Še na razgledno točko se povzpnem.
Sonce prijetno greje in in pot čez planino je vsa obsijana.
Telohi razkazujejo lepe cvetove. Sestopim po stezicah in kolovozu in mimo Trilobita do avta.
Lepa, samotna je planina Stamare. Prijetna tudi poleti, saj pot poteka skozi gozd. Tudi naprej proti Hrašenski planini je lepo, le strmina je še bolj huda..Nikogar nisem srečala, vse do izvira..
Še zvonček veselo cinglja, ko se peljem proti Jesenicam.
Še zvonček veselo cinglja, ko se peljem proti Jesenicam.
Po GPS sem prehodila 12.00 km, hodila 5.00 ur in naredila okoli 760 m višincev.
Všeč so mi taka potepanja.
Sprejmi vse, kar ti pride na pot.
Uživaj v rožah, prepusti se sončnim zahodom,
dežju in ptičjemu petju.
Vse vsrkaj vase.
Ni poti do sreče, sreča je pot!
(Wayne W. Dyer)
Ni komentarjev:
Objavite komentar