Avriklji cvetijo, kot sončki žarijo

Avriklji - rumeni sončki, znanilci pomladi v pečinah.

 Pa saj je komaj sneg skopnel

in odbrzel v plazu čez melišče.

Ti pa stojiš, cvetiš in gledaš me

in listkov nekaj poleg, sredi skale...

Venci zlatih cvetov, obdanih z debelimi listi,  poprhanih s srebrom. Taki so avriklji v skalovju.

 Tudi v travah so lepi,  le listi so malo drugačni..Meni je pomlad najlepši  čas. Ko zažarijo sončki na pečinah blizu Potoške planine, me vleče tja. Nemir me prevzema, bo še šlo? Pristop do pečin ni ravno lahek in vsako leto so bolj zabrisane sledi..Drseče listje in  gruščasto melišče, ki se vedno bolj podira. Velikonočna nedelja, lahko so že, mogoče jih še ni?

 Teden kasneje zažarijo v pečinah, izvem zadnjič od domačina  na GBP,  ko  občudujem avriklje.  Dež se obeta in potem... Peljem se z avtom, upam, da bo šlo mimo kamnoloma. Potoška planina sameva.

 Spustim se po travi, sneg je komaj odlezel. Naredim nekaj fotk našega Očaka in vrhov naokoli .

 Malo se zapeljem po cesti nazaj. Iščem modro piko na drevesu.

 Parkiram in začnem. Pike se kmalu razgubijo, proti robu gozda  grem. Preveč v levo sem prišla. Nadaljujem po robu, spodaj gledam Ajdno  in most čez Savo.

Vidim  melišče in na skalah rumene sončke." Cvetijo, avriklji cvetijo," se na glas veselim.

 Počasi, korak za korakom se pomikam čez začetni del. Odpre se pogled na pečine. 

Žarijo, sončki žarijo.

Usta do ušes, ko se pomikam naprej proti skalam.  Lepi so, komaj razcveteli. Ostanki vejic, napihanega listja in kuštravih trav, jim delajo družbo.

 Še veliko je neodprtih popkov. Čez nekaj dni bo vse rumeno.

 Škoda, da bo deževalo. Mogoče bo še lepše po dežju, ali pa  bo cvetje ovenelo?

Spominjam se tebe Ira moja, kako sva skupaj hodili sem. Sedela si  med avriklji in  me čakala, ko sem fotografirala po skalah.

 Potem sva s težavo prilezli nazaj na greben, spomini so lepi in žalostni obenem... 

Sonček mi nagaja,  delajo se lise in sence po skalah in cvetju..

Kako lahko je rožam v dolini,

cvetijo, se bahajo, šopirijo na sredi loke...

 Božam jih z očmi, se poslavljam, ko hodim mimo krušljivih skal.

 Ne vračam se po poti pristopa, je preveč drseče. Nadaljujem po modrih pikah.

 Tudi te sledi se izgubljajo. Pri dveh skalnih rogljih se povzpnem proti grebenu. Nekje že pridem ven, me ne skrbi. Zvonček se oglaša, ko se dotika vej.  Še malo po robu.

  Ko spodaj vidim  cesto za Potoško planino, se spustim navzdol. 

 S sončki v duši in spomini nate bučka moja, se odpeljem.

 Lepi so avriklji, sončki zlati!

in ti -,

navpična skala,

ščepec zemlje,

droben pesek,

kaplja vode,

cvetek, listki,

- sred' razpoke - !

/J.Medvešek- Avrikelj. /

Opisi poti