Greben Brezniških Peči - reber zeleni in avrikelj cveti.
Nad Kašarijo, je v teh spomladanskih dneh pravi raj.
Drevje brsti, skale so suhe in mah pod nogami, tak je greben K. S. Alp.
Še Blanko pokličem, uživanje na grebenu je res lepo. Začneva v Završnici.
Prečiva most in se po spodnji poti desno, podava mimo votlin v skalovju.
Ptički žvrgolijo nama v pozdrav.
Pri Štengcah sva, greben je lažji po tej poti.
Ptički žvrgolijo nama v pozdrav.
Pri Štengcah sva, greben je lažji po tej poti.
Z Iro, mojo bučko, sva večkrat ubirali to pot. Izogneš se začetnemu, zelo skalnatem delu poti.
Nadaljujeva z Blanko do tunelčka na koncu poti..
Potem pa nazaj na greben in še malo naprej.
Pod nama so hiše v Mostah. Tam, pri trgovini se začne ta greben.
Še do vodnega zajetja se spustiva.
Tam so lepi razgledi po Deželi in vasicam onkraj Save.
Potem pa nazaj na greben Lipje. Skalovje se vrsti na začetnem delu, ga ne zmanjka.
Pri rogljih sva, čez te špičaste skale še nisem šla.
Vedno jih obidem spodaj, sva raziskovali z Iro. Ni prave sledi in je potrebno paziti,
da se prileze nazaj na greben.
da se prileze nazaj na greben.
Z druge strani je videti neprehodno.
Gledam Blanko, dobro ji gre čez skalne gmote. Pot se polagoma vzpenja in hitro nama je vroče.
Panorama je krasna. Hiše obsijane s soncem in razgledi proti: Julijcem, Pokljuki, Jelovici, Ajdni, Stolu so čudoviti.
Brinje raste ob robeh - Brinjev vrh. V sedlu Veža so smerokazi za cerkev sv. Lovrenca in Gosjak komaj vidni.
Mali vrh je obsijan, žarki so razpršeni po goličavi okoli pokritega počivališča.
Blanka je presenečena nad vsem tem skalovjem in lepoto grebena. Cvetovi avriklja se razkazujejo na pečinah in robeh.
Ne upam preveč na rob do avriklja.
Vasice: Žirovnica, Selo, Breznica, Zabreznica, Doslovče, Smokuč, Rodine, Begunje so na ogled skoraj vso pot.
Obideva Peči in pred nama je Gosjak.
Stope in klini pomagajo pri vzponu.
Le posamezni šopki resja žarijo, drugače je že odcvetel. Pa še čez lojtro in zopet sva v skalah.
Spustiva se na sedlo Vrh in mimo vodnega zajetja.
Zagrizeva se v strmino Golovca. Je kar pestro plezanje in iskanje prehodov.
Prehojeni greben.
Stol in greben Belščice.
Par naju prehiti in opozori na kačo. Zvita leži med skalo in resjem.
Nadaljujeva po zelenem mahovju in se zopet vzpenjava po skalovju.
Pušpan cveti.
Pred nama je klopca na Jekoli, razveseliva se je.
Malo daljši počitek za malico si privoščiva. Kar dolgo že hodiva.
Jadralno letalo prileti mimo in Blejsko jezero se vidi malo zamegljeno.
Ravno prav je prišel, da nama naredi fotko.
Skalovja je v glavnem konec in sledi gozdnati del poti.
Na Vrh Peči- Smokuški vrh se še povzpneva in občudujeva Kašarijo.
Hodiva in hodiva, pa se pogled v dolini in hribih ne spremeni dosti. Le svetloba postaja mlečna, ni za fotografiranje. Od Smokuškega vrha se pot polagoma spušča in je prijetna.
Še na razgledni točki, pri lovski koči se ustaviva.
Potem se spustiva mimo Sankaške, odprta je.
Nadaljujeva po poti, cerkev sv. Petra je s tega konca čudovita.
Mimo Milkine domačije, lepo ima okrašeno in kapele.
Sledi sestop proti Begunjam.
Pri Jurčku počakava domači taksi, skupaj z bratom popijemo kavo.
Potem pa v Završnico do mojega avta. Tam pa presenečenje, znanca se sprehajata ob jezeru.
Lepo ju je vid't.
Lepo ju je vid't.
Po GPS sva prehodili 10.00 km, hodili s postanki 6.30 ure in naredili okoli 600 m višincev.
Grebenska pot ni pretirano težka, če je kondicija, ker je dolga. Tudi lahka ni za nekoga, ki ni dosti v skalah. Plezarije je kar dosti in previdnost ni odveč. Pot gori, doli po grebenu se ne more primerjati s sprehajanjem po nižinah ali po mestu. " Veliko skal sem prehodila, saj mi nihče ne bo verjel", je tarnala Blanka. Bravo Blanka, pot je bila zate težka, ker si prvič hodila po takem terenu.
Uspelo ti je in to od začetka grebena do konca.
Za konec lahko napišem le še to, da je tura resnično lepa, razgibana, z vsemi značilnostmi zahtevne grebenske poti. Zaradi nizke nadmorske višine je nikar ne podcenjujte, saj je primerna za ljudi brez vrtoglavice in tiste, ki znajo uporabljati roke za napredovanje. Srečno! / Jelena Justin/
Uspelo ti je in to od začetka grebena do konca.
Za konec lahko napišem le še to, da je tura resnično lepa, razgibana, z vsemi značilnostmi zahtevne grebenske poti. Zaradi nizke nadmorske višine je nikar ne podcenjujte, saj je primerna za ljudi brez vrtoglavice in tiste, ki znajo uporabljati roke za napredovanje. Srečno! / Jelena Justin/
Meni pa je fajn, še zvonček potresem in se odpeljem.
Krasen uvod za letošnja potepanja. Vedno znova me navduši GBP.
Skoraj raj si, ti Gorenjska, sive gore in zelene reke,
tu življenje skriva svoj zaklad,
stara si kot sonce, mlajša kot pomlad.
Siva pot, vodi me, kamor hoče srce,
na Gorenjsko, kjer gore so,
vodi me, siva pot...
Ni komentarjev:
Objavite komentar