Jelenkamen - Majdag: Smolnik, Ajdna, Valvasor

Na Ajdno, osamljeno skalno vzpetino pod Stolom,

sva namenjeni z Blanko

Sneg, vsak teden nov sneg zapade po naših vrhovih.

Dva sončna dneva sta na vidiku in hitro v gore. Začneva v Završnici v ranem jutru.

Gledava proti GBP, prehojenim pred kratkim. Dolg greben je ves ozelenel. Najina pot gre proti Poljani. Mimo mogočne smreke jo ubereva, skozi gozd greva.

Že prvi klanec naju dobro ogreje. Prvič gre Blanka po tej poti. Lepo je voditi nekoga, ki mu je vse novo, neznano. Pri potki za Smolnik se za trenutek ustaviva.

Še na Smolnik greva, po ta strmi. Nič nima proti, rada spoznava nove poti, čeprav niso najbolj lahke.

Sonček nama nagaja skozi veje. Ptički zaljubljeno žvrgolijo v krošnjah dreves. Pomlad je tu in čas ljubezni. Vse brsti, nežno zelenje se prepleta med smrekami. Gozd je oživel, se prebudil iz zimskega spanja. Strma, lepa je ta pot, vmes ujameva še kakšne razglede.

Greben nad jezerom je vedno lepši, skoraj ves je na ogled..

Počasi se bližava Smolniku. Že od daleč ga vidim, dišeči volčin cveti.

Lepi so aranžmaji prepletenimi s suhimi vejicami.

Spustim Blanko naprej, naj bo prva na vrhu.

Bo treba štrik nositi s sabo, ker je vse prvič. Stol in greben Belščice sta pod snegom. Mika me na Stol, pa ga vedno znova zasneži. Spomladansko gaženje mi ni ravno pri srcu, se preveč predira.

Klopca na Smolniku je še ena, od druge so ostale le deske pod vrhom.

Veter piha, malo se razgledava naokoli, pa nekaj fotk in se spustiva proti cesti za Potoško planino.

Mislim nate bučka moja. Kako sem te reševala pred spuščenim psom, ki te je grabil za vrat in ugriznil v trebuh. In potem sva šli še na Ajdno in sem te večinoma nosila, vse do avta v dolini. Neprijeten izlet je bil to. Zvonček cinglja, kot bi vedel, da mislim nate. . Na cesti sva z Blanko, ni več rumenih oznak za Elektro, ki so bili na obeh straneh ceste.

Nadaljujeva proti Ajdni. Gozdovi so vsi zeleni, resje je že odcvetelo. Le posamezne drobne rožice cvetijo ob poti. Še en odcep levo je za Ajdno, tega lahko zgrešiš, če nisi pozoren. Spuščava se po dokaj široki poti in že sva pri pečinah. Na levi je Mala Ajdna in na desni Ajdna.

Pri oznakah sva, gledam Blanko, po kateri poti naj greva?

Izbiro prepusti meni. Z Iro sva se vzpenjali po skalah, greva tudi midve.

Hodi pred menoj, pazim da upošteva 3/1.

Vsa je vesela, ko sva na vrhu.

Še nekaj avrikljev opazim v skalovju.

Greben in črni bori. Stol se blešči in pomikava se proti robu.

Na Ajdni sva, domovanju naših prednikov. Dober razgled so imeli z vrha pečine, na vse strani. Spomini, včasih nas je bilo več in je bilo tako

in tudi tako, velikokrat sem že bila na Ajdni.

Sediva z Blanko, malicava in opazujeva čudovito pokrajino pod nama. Zgornjesavsko dolino, vasice, jezero, Babji zob, Julijce, belo Golico in vrhove Karavank. Še veliko je povsod snega..

Zacvetele bodo narcise in hitro bo vsega konec.

Blejska Dobrava, iščeva hišo od žlahte.

Krasna panorama.

Tam v pečinah pa avriklji cvetijo.

Vpiševa se v knjigo in se spustiva do naselbine pod goro.

Nastala je okoli 5. stoletja, v času propadanja rimskega imperija. Sredi vojnih viher, ropanja, požiganja in morije je bilo prebivalstvo prepuščeno samo sebi. Od vseh naselbin v Sloveniji ima Ajdna najvišjo lego. V tem času pridejo v poštev kot napadalci le Slovani. Spomin na Ajdno je v naših srcih ostal v ljudskih pesmih in povestih o ajdih velikanih, belih ženah, rojenicah in sojenicah. Pa tudi po imenih krajev, rek,/ vir Sidarta /.

Stojiva v cerkvi, se zamisliva kakšno je bilo to življenje, večno v strahu pred napadalci. Gledava hiške, strehe so že prerasle z mahom.

In na koncu grebenčka še zadnji pogledi proti Jesenicam in zasneženim Karavankam.

Potem se spustiva po stopnicah. Pot je na novo urejena, varovana. Avriklji cvetijo po skalovju in robovih trav. Gleda Blanka po strmih pečinah in jih občuduje.