Na Kurji vrh lepe peteline gledat, pravijo

Kurji vrh, na robu Martuljkove skupine,

bolj malo obiska ima gora.

Travnat vrh je obraščen z rušjem, še kakšen macesen se najde. Lepo je opazovati Martuljške gore.

Mrzlo je, ko začnem. Vrhove pred menoj že boža jutranje sonce.

Stopam po kolesarski, potem se usmerim proti kolovozu.

Šele v strmini se malo ogrejem. Dva gresta za menoj, pa se kmalu nekam izgubita. Pri oznakah za bivak pod Špikom, skrenem desno.

Napisi za Črni vrh so že obledeli, slabo so vidni.

Kmalu bo vrh dostopen le dobrim poznavalcem. Poti in stezice se spreminjajo. Majhni možici so ob poti, pridejo prav. Veliko mravljišče je ob zadnjem odcepu, tudi pri najinem prvem obisku
z Marjano je bilo.

Sonce se prebija skozi veje in gozd je še lepši.

Pri studenčku voda le rahlo curlja, za odžejat dovolj.

Odcep za plezanje je ob potki, dvoje palic je tam.

Slišim glasove v steni, verjetno sta tista, od zjutraj. Le svojo pot sta ubrala in me nekje prehitela.

Kurje potke so za Kurji vrh. Jo vidiš, pa je zopet ni. Ponekod jih prekriva že listje. Drugje jih je zasul grušč in nadaljevanje je prav pestro. Pazim na možice in sledim potki. Pri balvanu z oznako PP, poteka stezica desno,( opis poti - Hribi)..

Jo je treba poiskati, ker preči precej širok nanos grušča in se v svetlobi sonca med ruševjem ne vidi. Mene pa vleče tista navzgor, po opisu Andreja Stritarja. Velik možic prav vljudno vabi.

In stezica je prav zapeljiva.

Pa se strumno vzpenjam že kar daleč navzgor. Melišče je in veliko grušča..

Sončni žarki se odbijajo od skal, zadaj Kukova špica in Vrtaško in Gluho Sleme.

Stojim na skali in gledam proti sedlu med Kurjim vrhom in poraščenimi Rigeljni. Stezica se podira in je slabo sledljiva.Vedno več je skal in grušča in ruševje se črni proti vrhu. Ruševje in grušč, ne mika me danes, mogoče kdaj drugič.

Obrnem se nazaj in sestopim do balvana s PP oznako.

Poiščem stezico in se vzpenjam po že znani poti.

Vmes pogledujem malo po dolini in vrhovih nasproti. Dolg je greben Karavank,

Vošča je vedno lepa.

Strmina na Kurji vrh je res huda, le redko malo popusti. Ko že mislim da je vrh, se zopet pokaže nadaljevanje navzgor. Stezica je ponekod zelo ozka, le za čevelj in še ta je obrasla s travo. Previdno ubiram korake. Pred vrhom se svet malo izravna. Še vzpon in sem pri možicu na Kurjem vrhu,

1762 metrov visoko.

Ojstrnik v ozadju, Vitranc in Ciprnik, Rateče in Podkoren. Še smučišče Florjanca se vidi.

Čarobni skalni svet je zraven mene: Rigeljni, Rigljica, Rušica, Vrh nad Rudo, Frdamane police, Špik, Mala Ponca, Velika Ponca, Veliki Oltar, Dovški križ, Široka peč, Škrnatarica, Gulce, Kukova špica, Vrtaško in Votlo sleme, čudovito.

Uživam! Vpišem se v knjigo, sonce mi nagaja.

Potem nadaljujem proti vrhu. Je dobro skrit med ruševjem. Veje se zatikajo v nahrbtnik in Irin zvonček prijetno cinglja. Tam so razgledi še lepši.

Moram kar malo pomisliti, za gore nad Vršičem.

Razgled je enkraten. Spredaj samo zelenje: Škrbinjek, Mavrinc, Veliki Kumleh, Kumlehova glava, Vavovje, Zadnje, Prednje Robičje, Vratca. Za zelenim grebenom malo drugačen pogled na: Šitno glavo, Malo Mojstrovko, Grebenc, Jalovec, Špico v Planji, Kotovo špico, Mangart, Vevnico, Strug, greben Rateških Ponc.