Špik Hude police

Špik Hude police, Cima di Terrarossa Italija,

lepa gora, nad planino Pecol.

Tri leta so minila, odkar sem bila zadnjič na tej gori. Že pred zadnjim snegom me je preganjal vrh v mislih, pa sneg in skale meni niso najbolj pri srcu. Do Rabeljskega jezera vozim v temi. Potem se zdani. Malo naprej od Nevejskega prevala cesta zavije desno, proti Montažu. Ovinkasta je in strmo se vzpenja. Ko se teren zravna, sem na planini Pecol. Dolge stavbe so na planini in živina, vse še počiva. Tudi Kaninsko pogorje je temačno.

Le nekaj avtov je parkiranih ob cesti. Gledam greben pred menoj. Tja gor, za tisto škrbino je moj namen.

Montaž, Zabuš, Strmo peč že boža sonce.

Ubiram korake po znani potki.

Obveščevalna svizcev že dela, vsiljivec na njihovem ozemlju. Tiho stopam po potkah, planina je že pozno jesenska. Rožice ob poti so redke, trava je štrleča, ostra. Prijetna je ta pot, vzpenja se v dolgih okljukah. Ne občutiš višincev, ki jih narediš. Vzpenjam se po razgledni poti, okljuke so dolge. Oprezam za kozorogi, še palice nosim, da je vse tiho. Svizci spodaj na ravnici, med skalami skriti, si imajo veliko za povedat. Glasni so, morajo biti čisto blizu.

Gledam, fotkam, bližam, pa se doma na slikah nič ne vidi.

Opa, mladiček in mama sta kar naenkrat na stezi.

Mladiček jo zbriše v travo, mama pa se ozira naokoli.

Pri miru stojim in opazujem. Le malo stran sta še dve mami in mladički.

Ne vidijo se dobro na fotografijah. Imajo že temne kožuščke. Zabuš in Strmo peč je obsijalo sonce. Tudi Amariana se kaže zadaj. Počasi se osvetli tudi Montaž.

Nad menoj pa gradovi v oblakih.

Kaninsko pogorje je vedno lepše: Rombon, V. Črnelska špica, Lopa, Prestreljenik, Srednji Vršič, Visoki Kanin.

Je nekaj vrhov dolgega grebena.

Odcep za ferato Ceria Merlone je na desni, tudi za Špik nad Nosom je ta pot.

Kozorogi so le še redki.

Tudi zgoraj me opazuje nekdo.

Mladeniča spustim naprej. Kam je šel ne vem, na vrhu ga ni bilo.

Na levo je odcep za ferato, Po poti Leva, proti Montažu.

Plošče na začetku poti ne vidim, le oznako na skali. Zarjavelo traverzo čakam na ovinku in sedlo z globokimi pogledi.

Še ena mama, mladiček je spodaj v travah.

Bližam se vrhu. Mogočni Montaž mi že dolgo dela družbo. Oblegajo ga oblaki.

Le malo naprej se zopet bahavo razkazuje.

Vrh se bliža, stezica je dosti sledljiva vse pod vršnje skale. Včasih ni bila.

Tudi tvoj je ta vrh, Ira moja. Pomagala sem ti čez te zadnje skale. Drugače je bila to luštna pot, tudi zate. Kar malo potresem nahrbtnik, da se oglasi zvonček. Potem sva opazovali kozoroge, ki so se pasli na koncu grebena. Danes je greben prazen, še ljudi ni na gori.

Fotografiram Montaž,

Dve špici, Pipar, Poldašnjo špico.

Še Višarje vidim in Kamniti lovec, Veliki Nabojs in Viš sta zelo blizu.

Lepo je na tej gori. Na eni strani Montaž, na drugi Viš, obe mogočni, obe čudoviti gori in na obeh sem že bila. Kar v vrsti so: Veliki Nabojs, Viš, Koštrunove špice, Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom.

Spodaj pa prodišča Zajzere.

Še malo približam in vidim kapelico, mimo katere vodi pot tudi na Krniško Glavico in druge vrhove.

Kratka malica s čudovitimi razgledi. Ko se nagledam vseh teh lepot goratega kraljestva, se spustim proti planini. Temni oblaki se zaganjajo v Montaž, izgleda kot vulkan.

Le malo pod vrhom srečam par, opremljen za ferate. Potem se obiskovalci kar vrstijo. Le kozorogov ni več na spregled, le enega opazim na robu.

Osamljena škržolica cveti in odcveteli kosmatinec lepša pot.

Kmalu se začne tudi zborovsko oglašanje svizcev, le vidim jih ne. Lepa, široka je ta pot, vendar je treba biti vseeno pazljiv. Spodaj so strme trave z manjšimi skalami. Nad glavo včasih prifrči kakšen kamen, od kozoroga ali ljudi.

Še kočo Rifugio di Brazza si ogledam, potem pa do avta.

Sonce sije na planini, obiskovalcev je veliko. Vidim motorista, ki nekam odhaja. Jekleni konjiček pa ravno pred mojo makino. To bi bil hec. Težko bi prišla ven. Avtomobilov je vse polno. Lep je pogled na vrhove, planino, kjer se pase govedo in se oglašajo kravji zvonci, skupaj s tvojim bučka.