Jelenkamen - Majdag: Kjer tišina šepeta - Krnici Pod srcem in Za Akom

V visokogorsko krnico Za Akom in mogoče še kam...

Lunca se nad vrhom gunca, vedno lepša je. Ko lahko ustavim, mi že uide.

Parkiram pri starem hotelu. Martuljške gore so čudovite.

Mrzlo je jutro, zebe me, kar malo hitreje stopim. Gledam proti goram, tam nekje sta čudoviti krnici. Kam me bo zanesla pot, še ne vem.. Nad kopo me strmina kolovoza hitro ogreje. Razgledišče že oznanja lep dan. Hodim in razmišljam, najine so te potke bučka moja.

Le Za Ak nisi šla z menoj. Kar pogosto sva ubirali stezice po teh koncih..

Na desno je odcep za Kurji vrh.

Kar naenkrat sem pri odcepu za Mahovje. Do krnice Pod srcem usmerim korak. Lepo je označena pot, še puščica je narisana spredaj.

Malo ob robu prodišča in potem čez.. Na drugi strani je markacija, ki pa v soncu ni dobro vidna.

Nekaj časa se potka polagoma vzpenja skozi gozd, potem postaja vedno bolj strma.

Klopce se vrstijo, lahko si oddahneš, ker strmina le malokdaj popusti.

Šopki svečnika cvetijo ob poti, čuti se jesen.Tudi posamezno listje že odpada z dreves.

Pri izviru je vode bolj malo, počasi curlja. Polne plastenke čakajo na močne roke.

Gozd Martuljek, Srednji vrh, Jureževa domačija, se sončijo na drugi strani. Nad njimi pa Vošca in greben proti Trupeju. Že dolgo me ni bilo tam.

Prodišče je pred mano.... Modrina neba se spaja s svetlobo sonca in lepotci pred menoj ustavijo moj korak. Vrh nad Stenami - Na Pečeh, M. M. Ponca, Špikov graben, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica in tam na koncu nekje je Kurji vrh, ki ga pa ne vidim.

M.M. Ponca, Špikov graben, Špik,

Frdamane police,

Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica.

Srce na Špiku je lepo vidno.

Špik in Frdamane police, povsod razpoznavni gori.

Krnica Pod srcem, lepo ime.

M. M. Ponca, Špik, Frdamane police, gledano od bivaka..

Še več jih vidim, srčkov, le manj so izraziti. Sonce osvetli Špik in Frdamane police, da rahlo pozlatijo. Lepo je tukaj, tišina šepeta. Tri planike cvetijo ob potki. Le malo stran od obeležja, v spomin mlademu alpinistu.

Počasi se premaknem naprej po stezici, proti bivaku.

Bivak pod Špikom.

Nikogar ni, še zimska soba sameva.

Tako lep dan je, primeren za pogumne, ki si upajo na te vrhove. Kratka malica na klopci pred bivakom, potem se spustim nazaj.

Poslovim se od lepih vrhov in sestopim do odcepa za Mahovje.

Potka vodi levo in na drugi strani prodišča je majhen možic.

Potem je potrebno še nekaj metrov ob robu gozda, do stezice in večjega možica. Ali po produ v smeri gora in potem levo v gozd. Začne se divjina in temu primerna je tudi pot. Grušč, melišče je vse razrito in potka ni vedno vidna. Mostiček in Mahovje, pri Izviru Mrzlih vod sem.

Pa jo je le toliko, da rahlo žubori in je Mahovje lepo zeleno.

Ne zadržim se dolgo.Vem, da je potka naprej prav zanimiva. Ni oznak, divjina, ki le redko nudi kakšen razgled.

Kmalu sem na drugi strani.

Usmerim se navzgor, do stezice Za Ak.

Ta je še bolj strma, kolenagriz se le redko preneha. Pot je mokra in drseča. Gozd Martuljek gledam skozi drevje. Varovala, zajle pridejo prav ob mokrih travah. Mostiček že gledam,

previdno stopam čez.

Brez dobrih čevljev ne bi šla na to pot. Stope in gladka stena, vse je mokro.

Je pestro. Tudi nadaljevanje je prav zanimivo.

Pa sem tam, v krnici Za Akom.

Na prodišču stojim, od lepote vsa prevzeta. Še lepša, še bolj divja je ta krnica. Pa že Pod srcem je bila čudovita. Vrhovi lepi se dotikajo neba. Le sonček se nekaj kuja. Sprehajam se po produ, voda žubori, ko hiti proti slapovom in se v dolini, skozi sotesko umiri. Na drugi strani je majhen možic in potka, za Rutarski vršič. Gledam gore, hodim po produ in vedno lepše so:.Kukova špica, Gulce, Škrnatarica, Široka peč, Grlo, Oltar, V. M. Ponca, Kačji jezik, še macesne spodaj si ogledam. Naslednjič grem še do njih.

Pračkov prehod, je Miha povedal..

Sonce mi zopet dela družbo in mi malo nagaja, ko fotografiram. Lepo je tu.

Poiščem potko do bivaka.

Možicev je kar nekaj in tudi stezic je kar nekaj. Najlepša in najbolj vidna je čez skalne plošče.

Hitro pripelje do bivaka.

Bivak III Za Akom, v gozdu skrit. Sonce riše figure po njem.

Vpišem se v knjigo, tudi tu ni nikogar.

Ne zadržim se dolgo, lepše je pod gorami.

Najlepši prehod do bivaka.

Počasi se odpravim nazaj, se kar ne morem posloviti.

Voda se sliši, ko se preliva čez skalne skoke. Spet sem pri varovalih, 15 minut hodim ob njih,

pa korak ni počasen.

Potem se malo umirim in previdno sestopam. Mokro je in drseče. Ko se potka približa II. slapu, se divjina konča. Nisem več sama, odsvetujem manjši skupini pristop Za Ak, nimajo prave obutve.

Ne vem, če so upoštevali moj nasvet.