Na Triglav Čez Nogo, Gorjanska smer

"Greva na Triglav," me prijetno preseneti Emil,

za pretekli rojstni dan.

Že nekaj let se podamo na kakšno pot, s tem namenom. Začeli smo mislim, s Kopiščarjevo na Prisank.. Seveda sem takoj za. Imeli sva namen z Marjano, pa se njena noga po zlomu nikakor ne poštima. Za dom skrbita Natalija in Ančka. Odpraviva se sredi tedna, s Krme.
Še polovico prtljage mi nese.

Tako lahek nahrbtnik je bil le ob sprehodih z Iro.

Nisva edina, ki strašiva s čelkami po poti.

Počasi se skozi drevje prebuja nov dan.

Lepo ubira Emil korak, meni primeren tempo. Gore pred nama za trenutek zažarijo.

Pri Prgarci že počivajo.

Vse kaže, da bo danes na Triglavu zelo pestro. Čez Kurico greva.

Pot je res strma, skalnata, si pa najhitreje na Konjskem sedlu. Pred sedlom mi kaže Cesarja in pristop nanj, če je pravi vrh, na zemljevidu je.

Gledava gore, kaže mi kje vse so se potepali v zadnjih vikendih.

Hitro mineva čas in usmeriva se proti Planiki.

Že vidim dimnik in vrh strehe Planike, doma pod Triglavom.

Še malo pa sva tam. Helikopter ravno pristaja.

Kratka malica, nadenem si SVK in čelado na glavo. Presenetim Emila, ko predlagam Gorjansko smer. Čez Nogo, piše na zemljevidu.

Pa greva, hitro sva pri skalah.

Pokaže mi skalo podobno nogi, zato tako ime. Oprijem je dober, tudi nekaj varoval je novih.

So tudi klini in vzpon je prav prijeten, uživam.

Vzpenjam se, Emil hodi za mano. Enkrat v levo, pa v desno, včasih malo pogledam, kje je markacija. Nasvet zadaj mi hitro pomaga.

V lepem vremenu je to krasen pristop. Tudi sestop ne bi bil napak. Le na melišča je treba paziti, sproža se kamenje. Del poti je dosti strm, je pač Triglav.

Vzpenjava se blizu rjavih skal. Rjavec, gora z vrhovi.

Pri Škrbini malo postojiva. Lepi so razgledi naokoli.

Potem nadaljujeva proti vrhu.

Opazujeva ljudi, ki se vzpenjajo po grebenu z Malega Triglava.

Bo gneča, nisva pričakovala, vsi hitijo na Triglav.

Zgodovinski dogodek, Triglav brez stolpa.

Pred leti mi je s poti čez Plemenice proti vrhu zmanjkalo moči in sem komaj prilezla na vrh. Popravni izpit je narejen.

Bližava se vrhu, že od daleč je videti polno ljudi. Pa se še kar zgrinjajo skupaj.

Vrh Triglava.

Stojim in gledam proti plošči, kjer je stal Aljažev stolp.

Ni isto brez njega.

Ljudi je polno. Komaj uspeva narediti skupno fotko,

Še malo bolj živahen stolp za Marjano, vem kako si želi biti zraven.

Sediva na kamnih, pa se morava kmalu premakniti. Nekdo razvija jadralno padalo na skalah.

Kaj vse se spomnijo, končno mu uspe.

Fotografiram gore naokoli, se v mislih sprehajam po meni znanih vrhovih.

Nekdo dela stojo na plošči, vsak po svoje.. Ne zadrživa se dolgo na vrhu.

Odpraviva se po zdrsani poti proti Kredarici.

Še oprimki so vsi gladki. Vsako leto bolj drsi. Na vrsti je srečevanje kolon, ki se vzpenjajo.

Pa ni predolgo za čakat, lahko kar stojiš.

Tudi kakšnega spustiva naprej, potem pa se ob njihovem sestopu hitro nabere dolga vrsta. Kmalu se vrinem mednje, jih je preveč. Kako lepo je bilo vzpenjanje po Gorjanski. Ni bilo pretirane gneče in še skale so bile krasne. V sandalih se nekdo vzpenja, pa ni Čeh.

Emil vse opazi, veliko nove obutve je danes na Triglavu. Jaz pa le gledam, kam naj postavim noge, za varen korak. No, včasih na hitro naredim kakšno fotko, če se naredi kakšen predah kolone.

Mali Triglav, še malo in že gledam Triglavski dom na Kredarici.

Spodaj sva, še zadnja strmina..

Tudi pri domu je polno ljudi.

Popijem kavo, Emil pivo, potem se moj vodič odpravi proti dolini Krme.

Prespala bom na Kredarici, predolga je zame še pot v dolino. Popoldne je, sedim, malo klepetam ali hodim na Kredo opazovat Staničevo in gore okoli koče.

Rožic je bolj malo.

Čakam sončni zahod. Zažari nebo za gorami in sončni žarki se razpršijo na vrhu kapelice.

Še malo in za Malim Triglavom so zlati prameni zahajajočega sonca.

Tudi vrhovi okoli Staničeve koče in bližnji pokljuški zažarijo.

Potem pa postane mrzlo, kar naenkrat. Puhovka in dolge hlače pridejo zelo prav. Po osmi je v jedilnici vse polno, odpravim se v sobo. Malo klepetava s pohodnikom z Bohinja, potem me premaguje spanec. Pa je bilo hitro konec. Prihajajo eden za drugim, pripravljajo postelje in šumijo z vrečkami. Počasi se bliža novo jutro. Gledam na uro in hodim k oknu, da ne zamudim najlepšega trenutka, rojstvo novega dne. Uspe mi, Triglav rdeče zažari

in sonce začenja nov dan.

Lepo je, to sem čakala, le hitro mine.

Popijem kakav in se odpravim proti dolini.

Še na vrh Snežne konte se povzpnem, potem pa nazaj na potko.

Gledam Cesarja, pa pri smerokazu za Krmo zavijem navzdol.

Ni prava pot, mi kmalu kapne. Obrnem se nazaj, pa le nekaj metrov. V levo opazim stezico, hitro sem na njej. Malo se izgubi, pa čez manjše skalne skoke in sem na široki poti. Cesarja že gledam, nisem pa še tam. Naredim še kratek spust in sem na potki, čez Kurico.

Malo motovilim pri vzponu in se najprej povzpnem na ruševnat vrh.. Potem se počasi vzpenjam in pridem na stezico. Sledim ji, vodi malo med ruševjem, skozi lep travnati del,

pa zopet malo zelenja in sem pri možicu.

Razgledi na Triglav in gore naokoli so čudoviti.

Lepo se vidi tudi Teme čez Rjavino.

Še v dolino Krme pogledam, potem si naredim kratek počitek.

Povzpnem se na sedlo, še en vrh je prav lušten, pa se mi ne ljubi naprej.

Pot v Krmo je še dolga in odpravim se navzdol. S sedla sledim stezici, ki je najprej mokra, potem po travah vodi vse do skal. Le malo stran je pot čez Kurico.