Zimska idila na Kriški gori

 Kriška gora na predzadnji dan starega leta... 

  V belino odete smreke, sneg ki škripa pod nogami to bo nekaj. Greben Kriške gore, na eni strani Tolsti vrh, ki ga zviška opazuje Storžič s svojo mogočno podobo. Po grebenu  pa pestra stezica, ki vodi do koče na drugem koncu.  Do koče gremo danes z Marjano in Milanom. Gor se odpravimo po lažji poti iz vasice Gozd.

  Sneg na potki je pomrznjen, toda dobro uhojen. Stezica je široka, sledovi odstranjenega podrtega drevja so vidni ob poti.

 Ob strani je nova klopca z mizo in malo naprej se začne  zimska pravljica.

Hodim skozi špalir smrek pod debelo snežno odejo. Od daleč je prehod  komaj viden.

Bolj se bližam vrhu lepše postaja. Sonček mi  dela družbo. Kako lepo osvetli snežno belino, da kristalčki zažarijo in usta se kar sama razlezejo v nasmeh. Prehitevajo me, meni pa je lepo med smrekami. Bele princeske, ki se pod težo pomrznjena snega krivijo v bregu.

 Gledam naprej, nazaj in kmalu sem pri oznakah za grebensko pot.

 Ni kaj dosti ljudi hodilo proti Tolstemu vrhu.

Koča je vsa oprhana s negom, ki ga sonce vztrajno mehča.

Sliši se kako pada s sten. Marjana in Milan sta že  pri koči. Gledam proti Tolstemu vrhu in Storžiču. Luštna je ta grebenska, brez krpelj bi bila težko izvedljiva.

 Julijske Alpe so daleč v daljavi in Bohinjske gore so čisto majčkene.

 Veliko ljudi je pri koči, tudi kosmatih bučk ne manjka.  Pri meni je hitro mali Lu. Ve, da imam priboljške.  Lepa črna kapa z zelenim cofom na prijetnem mladeniču pride mimo, kar bode v oči.  Pomalicamo,  nataknem si  dereze.

 Nazaj gremo po strmi poti.

Na zasneženem travniku pred kočo se poleg Dobrče z Lešansko planino bleščita Stol in Begunjščica.

Zasneženo drevje okoli koče je čudovito. Smreke, ne morem se jih nagledat tako so lepe.

 In greben Košute zalit s snegom.

Proti ljubljanski kotlini pa morje meglic, le kupčki gledajo iz njih. Malo igrivosti na snegu ne škodi, potem se odpravimo navzdol.

Še skozi gozd mežika sonček in osvetli  debla, da je še bolj čarobno.

Milan jo ubere naprej, da bo pripeljal avto malo nižje. Z Marjano pa nadaljujeva po potki in občudujeva pokrajino.

  Strmo se spušča stezica,  preči plazovito pobočje in se počasi bliža dolini.

 Nižje od Zavetišča v Gozdu prideva na cesto. Pa se spuščava še  navzdol.

 Tako sta se zmenila z Milanom. Avta pa noče biti nikjer ob poti. Šofer se nama je

izgubil, pa  ključe  ima od avta. Kliče ga pa se ne oglasi. Ko se končno slišita izveva, da je zgrešil pot in se spustil v Križe. Je kar je, vrneva se nazaj do Zavetišča.

Tam pa zagledava zeleni cof na kapi. Prijazna mladeniča bosta malo oprezala po cesti, če kje naletita na najinega šoferja, se zmenimo. Ga nista je hodil po bližnjicah. 

Popijeva  kavo s smetano, dobro kava.

Pa sva malo žleht in se zmeniva, da se delava kot da je vse v redu. Sigurno pripravlja izgovore vso pot, da olepša situacijo.

  Pride ves zadihan, je hiter le uro in pol je rabil, se znajde. Pripoveduje  kje je zgrešil, midve pa nič. Gledava greben, ki postaja vedno bolj siv. Pravi čas smo bili na vrhu.

Na vsakem prečkanju stezice čez cesto nama pove, kje je hodil. Ne komentirava, pa  komaj  zadržujeva smeh. Pa sem doma, kako sta se zmenila onadva pa ne vem. Meni je bilo lepo in uživala sem na zadnjem potepanju v letu 2017.  Po GPS sva prehodili 7.5 km, hodili  slabe 4.00 ure in naredili okoli 680 m višincev. Milan pa verjetno še polovico več. 

 Še en dan in začnemo vse znova. Le zdravja si želim, potem pride tudi vse ostalo, če je volja. 

In te mi zaenkrat še ne manjka.

Bolj pomembno je vedeti

 kam greste,

kot pa to,

da hitro pridete tja.

/Mabel Newcomber/

Opis poti