Srednji vrh v snegu, mi že dalj časa ne da miru.
Lahko bi šla iz smeri Zelenice, toda bližje in bolj zanimiva mi je pot od Tinčkove koče.
Navdušim še sestro. Cesta iz Završnice proti Tinčkovi koči je od odcepa za Titovo vas uradno zaprta, čez zimo.
Vidijo se avtomobilske kolesnice na njej in se peljeva naprej. Je pa na nekaterih mestih zelo grda, razdrapana in jarek proti koncu je zelo globok. Pa sva pri Tinčkovi koči. S krpljami na nahrbtnikih se podava po cesti navzgor.
Pot se kar strmo vzpenja, je pa korak trden, sneg se ne predira dosti. Čez Smokuško planino gospodari hladna senca. Gledam v grapo na Begunjščici, ni povsem zalita s snegom. Verjetno je spihan. Osvetlijo se gore, sonce se že sprehaja po vrhovih Na Možeh.
Tudi Srednji vrh dobiva zlato čepico.
Počasi se pomika sonček po najini gori. Ko sva pri koči, pri izviru Završnice, osvetli vse tri vrhove.
Lep je pogled nazaj, celo hiške se vidijo v dolini.
Koča sameva, nadaljujeva proti sedlu Šija.
Kmalu si natakneva krplje, pa bi šlo tudi brez njih.
Strmo se dviga stezica. Pogledi mi uhajajo na Vrtačo, Na Može, Košutico, dolgi greben Košute.
Še Spodnji Plot se dobro vidi.
Še Spodnji Plot se dobro vidi.
Begunjščica na eni, Vrtača na drugi in le malo stran Stol in Celovška špica. Sami imenitni sosedje, vmes pa ujeta 1796 metrov visoka, poraščena gora Srednji vrh.
Marjana me že čaka na sedlu Šija.
Veliko snega je nametlo.
Nisem mislila, da bo visoko ruševje vse pod snegom. Le vršički kukajo z njega.
Stojim na sedlu in opazujem gore naokoli.
Sedaj bi pa že težko šlo brez krpelj. No ja, še bolje bi bilo, če bi nataknila ta vel'ke dereze in cepin v roke, namesto palic. Dereze imam cepina pa ne. Lahko bi nataknila vsaj dereze, pa jih ne. Naslednjič bo sigurno vse v nahrbtniku.
Kaj češ, ponekod je dosti snega, drugje, kjer je pot strmejša je spihan do ledene podlage. Še sreča, da imajo moje krplje zelo velike špice za led. Preden utrdim korak in palice, da se potegnem navzgor kar traja. "Počasi se daleč pride Majda,"govorim naglas.
Na grebenu se že vidi križ.
Marjana je precej pred mano. Hodim po sestrinih sledeh in občudujem sonček, ki me razveseljuje vso pot.
Greben in razgledi.
Stol, še koča se vidi, pa Celovška špica, Orlice, pa Srednja peč.
In seveda Vrtača, ki je vso pot najina glavna spremljevalka.
Dolgi greben Begunjščice je vedno bolj izrazit.
Iz te strani izgleda Smokuška grapa bolj zalita. Lepi so razgledi na vse konce, še blejsko jezero približam.
Neokrnjeni grebenček je pred mano.
Pri križu na vrhu pa Marjana. Mraz je in mrzel veter naju podi proč. Pa se ne dam takoj odgnati. Fotografiram naokoli in nekaj malega prigriznem, da si naberem moči za sestop.
Stol in Vrtačo že objemajo črni oblaki, še ploha bo.
Marjana se že obrača.
Počasi se odpravim za njo. " Ne hiti preveč, da me ujameš," ji rečem. Smejiva se. Navzdol je potrebna še večja previdnost.
Na srečo je takih koncev bolj malo.
Sedlo Šija, vse zalito tudi proti Vrtači in po zgornji poti za Stol.
Spustiva se navzdol, sedaj gre pa super s krpljami. Malo nižje, v družbi sončka si narediva
kratko malico.
Najin vrh še boža sonček, za njim pa se že podijo temni oblaki.
Pravi čas sva bili tam gori, vedno bolj je temno okoli vrhov.
Temne sile so prevzele oblast in prekrile zlato svetlobo sončnih žarkov. Čez drn in stn ubiram korake čez pobočje mimo koče, super mi je.
Do odcepa za Roblek krpljam, potem je med snegom že kamenje. Marjana bolj vztraja in odkrplja do avta. Po GPS sva prehodili 6,7 km, hodili s postanki 4.30 ure in naredili okoli 730 m višincev.
Krasen dan, pa še kdaj sestra moja.
V nahrbtniku pa vse, kar je potrebno za lepo zimsko doživetje.
Sonce sije na sive robove,
ki jih poljublja jutranji hlad,
te sive ostrine, te proste vrhove,
ki jih imam rad.
/ Srečko Kosovel /
Ni komentarjev:
Objavite komentar