Jelenkamen - Majdag: Straža - hrib nad blejskim jezerom

Straža in Bled moj sanjavi, prihajava.

S soncem obsijano jutro, kot že dolgo ne. Na Stražo greva z mojo bučko. Hrib nad jezerom ima kar pravšnje ime. Že dolgo se odpravljava tja pa vedno ostane, za drugič. Že na začetku se malce zaplete. Ob cesti za Mlino je bil še v jeseni smerokaz. Peljem mimo, ni ga. "Sem ga spregledala," se sprašujem. Obrnem, pa še enkrat nazaj. Zapeljem gor po cesti, pa je zapora in velik napis - Privat. Tudi smerokaza ni več. Malo pred ali za semaforjem - Union, je tudi pristop za Stražo, (opis poti). Je treba kar malo paziti, uličice so ozke in oznak je bolj malo. Pa sva tam na velikem parkirišču. Spustiva se nekaj metrov nazaj po cesti in desno za visoko ograjo je dobro uhojena potka.

Je kar pestra, vsega je po malo.

Oznake so dokaj pogoste, počasi se vzpenjava. Na prvi ravnici je pokrita hiška z info tablo in razgledi, ki se jim ne moreš odreči.

"Na sivi skali grad stoji, Bled v soncu ves žari".

Gledam ga in spodaj cerkvico sv. Martina. Malo se pomaknem, da vidim še otoček.

Hodiva po oznakah, bučka uživa na snegu.

Pogledi na zasnežene Julijce in Karavanke so čudoviti. Lepo je speljana potka. Je tudi trim steza, saj so ob poti orodja za rekreacijo. Hodiva in uživava.

Dobro, da sva bolj zgodni in še ni sprehajalcev. Mimo adrenalinskega parka greva, pa se v soncu vse blešči. Mreže in druge stvari se ne vidijo dosti, tudi na slikah ne.

Sonček je obsijal spomenik Arnolda Riklija, ravno ko sva tam.

" Voda je seveda koristna, še bolj zrak in svetloba," je bilo znano Riklijevo reklo.

Sonce in svetloba, lepo se je sprehajati v njegovi družbi. Spremlja naju vso pot in riše sence po najini potki. Ogledam si spomenik, neki napisi so spodaj na betonski podlagi. Na lepem mestu stoji kip, malo odmaknjen od mestnega hrupa.

V samoti kraljuje, le v družbi sprehajalcev in gozdnih prebivalcev.

Nadaljujeva naprej po potki ob robu hriba.

S snegom poprhana polja čakajo na pomlad.

Še malo, pa je zopet razgledna točka.

Babji zob na eni in Galetovec na drugi strani, spodaj pa hiške.

"Otoček sredi jezera, gori pa cerkvica," mi zopet prihaja v misli Avsenikova pesem.

Vasice so posejane naokoli.

Z vrha je vse še lepše. Stojim in gledam našo lepo deželo, res je lepo. Daleč seže pogled. S te strani je razgled malo drugačen kakor z Ojstrice in Osojnice, pa vendar čudovit. Ko se nagledam lepot okoli mene nadaljujeva po potki naprej.