S krpljami na Jeseniško planino

Bela  Jeseniška planina me že dolgo čaka.

  Mogoče mi uspe še na Klek ali Hruščanski vrh.  Jutro lepo kaže, še zvezde vidim. Parkiram pri Čopu v Planini pod Golico. Pogled mi uhaja na vrhove, ni meglic. Mogoče pa bo? Spustim se mimo kažipotov na novem stebru s strešico. 

Tabla za jaslice je ob poti. 

 Pa čez most in levo v strmino.

 Na začetku je več vode in ledu kot snega. Višje se debeli tudi snežna odeja.

 Sneg je pomrznjen in hodim po stopinjah pred menoj.  Grmički ob poti so  dobro obloženi. 

Pri ograji se stezica  spusti navzdol. 

Prečim dva potočka in sem na cesti, ki vodi iz Plavškega Rovta.

  Neokrnjena belina. Le posamezne smučine so vidne, pa še te bo kmalu zametel sneg. Smreke so prav posebne z okrašenimi vejami.

 Občudujem jih in se vzpenjam po  cesti. 

Nekdo je kiparil  v snegu.

 Oblaki se že zgrinjajo,  sivina je vedno nižje. Leden sneg  naletava in me  zbada v lica. Snega je v zadnjem delu poti precej in korak se pogreza. 

Še malo in za strmino zagledam pastirsko kočo na Jeseniški planini.

Nad njo pa sivina, močno sneži. Vse je prihrumelo navzdol. 

 Umaknem se za kup snega pod stopnicami. 

Oblečem si vetrovko in potegnem kapuco čez glavo.  Snegu in megli prihrumi še veter na pomoč,  da me preženejo s planine.  Zavija okoli ogla, da se sneg vrtinčni okoli mene. Ni mi namenjeno, da grem še na kakšen vrh. Ne sekiram se dosti. Nataknem si krplje, fotografirati ne morem.  Pa odkrpljam navzdol,  dobro mi gre.

 Kmalu imam  nasmešek do ušes. Bližam se spodnjemu delu planine in nad mano modrina neba. Pri  cesti sta že na ogled  Klek in Hruščanski vrh.

 Sneg in veter  sta me  pregnala.. Prav, grem pa malo po občutku. Časa imam do enih, malo preračunavam do kam lahko grem. Krpljam naprej po cesti in občudujem belino naokoli.

 Le sledi gozdnih prebivalcev občasno prečijo cesto. Sonček riše temne figure po snegu.  Odcep, cesta na levo in naravnost. Grem po levi, ta  se verjetno  priključi moji jutranji poti.

Tudi Struška je vsa bela in  Španov vrh, še Triglav se pokaže.

 Pa me zopet zvabi še en kolovoz na desni, tudi ta bi lahko vodil do mojega izhodišča. Se že spuščam po njem, pa mi je kar malo žal, da nisem nadaljevala po cesti. Grda je ta potka polna grbin. Nekdo je hodil po njej, stopinje so dokaj sveže. 

Hiška Pr' Kokot je na desni.

 Še malo pa sem zopet na cesti za Plavški Rovt, vendar precej nižje. Mostiček  je čez vodo in pot na drugi strani.  Grem raje kar po cesti. Le malo naprej zagledam žago, to pa je  za pogledat. Spustim se do nje in  za njo zopet mostiček čez vodo.

 Znano mi je, tod sva že hodili z Iro spomladi, ko sva zgrešili novo označeno pot za Plavški Rovt.

 No, enkrat  vse  prav pride. Strmo v breg se dviga pot, vem kje sem. Kmalu se pokažejo hiše v Planini pod Golico in cerkvica sv. Križa v daljavi.

 Čez travnik jo uberem in pri rumeni oznaki po kolovozu naprej. Kmalu sem med hišami. 

Veter  vrtinči sneg po vrhovih.

 Pri mostu grem levo,  vzpenjam  se po stari rudni poti. 

 Še malo pa so pred mano velike jaslice mojstra Cena, v Planini pod Golico.

 Namesto Alp v malem so pred hišo  jaslice. 

 Skoraj vse je v naravni velikosti: jagenjčki, ovce, koze.

  Čas kosila je in nočem motiti. Hitro naredim nekaj fotografij, res je pravi mojster Cene Razingar.  Planinske koče in druge stvari čez zimo pospravi, potem pa zopet vse znova postavi. Veliko dela in stroškov tudi.  Še v klanec grem in sem pri avtu.  Lep dan je za mano, nove potke so vedno zanimive in všeč mi je tako potepanje.

 Po GPS sem prehodila  10.5 km, hodila 5.00 ur in naredila okoli 610 m višincev. 

Veter se še vedno podi  po belih vrhovih.  Saj je zima in tudi to je lepo..

Nikoli se ne ozirajte nazaj,

tam je vedno vse po starem../el. pošta/

Opis poti