Planina Konjščica, skrita pogledom v zavetju gora...
Ne vem kam naju bo danes zanesla pot z Iro. Vem pa, da jurčki rastejo. Vse polno je avtomobilov ob cesti na Pokljuko. Parkiram na Rudnem polju.
Hrup, helikopter razvaža robo po planinskih kočah.
Na planino Konjščico greva, tam še nisva bili.
Stopava počasi po cesti za Viševnik. Mogoče pa zagledam kakšnega jurčka ob poti.
Parkirišče zgoraj je polno avtomobilov in še daleč ob cesti jih je veliko.
Na desno v strmino gre najina potka.
Lepa gobica, toda ni prava.
Prehitevajo naju, počasi ubirava korake. Hodiva po potki in vidim jurčke.
Ja vidim, v košari prijaznega gobarja. Pozna teren in začeli so rasti, mi pravi.
Nadaljujeva po potki, pri odcepu za planino Konjščico dva Angleža bega pot, gledata zemljevid.
Na Triglav gresta in pokažem jima smer.
Spustiva se navzdol zvonci se že slišijo, krave bikci in telice vse je na kupu. Spet bodo težave z Iro. Že gleda mali črnuh proti nama.
Hitro se malo pogovorim z njimi, oglašajo se toda pasejo se naprej. Ob pogledu na zeleno dolino, bajtice spodaj in gore naokoli zaigra srce.
" V osrčju velikanov. Od vsepovsod pritiskajo v globel robate strmine, ki parajo divje grape. Predsedujeta Draška vrhova, ob straneh pa dopolnjujeta skalnata grebena Viševnika in Slemena,"
je zapisal Tine Mihelič.
Na planini Konjščici sva, na višini 1437 metrov. Planina, skrita med štiri gorate stražarje.
Krave se pasejo povsod.
Iz dimnika večje hiške, sirarne, se prijetno suklja dim.
Osati ob poti oznanjajo" jesen je tu, jesen."
Prečiva potoček in se ogledujem naokoli. Po stezici ob vodi prihajata dekleti.
Če greva nazaj po njej sva hitro pri avtu. Ne da se mi, prijetno je tu na planini in čuti se gorski zrak. Gledam Ablanco in iščem stezico proti vrhu, pestra je iz te strani.
Ljudje hodijo mimo bajtic, na Velo polje grejo ali še naprej proti Triglavu ali vrhovom, ki stražijo nad dolino.
Berem na tabli kaj se dobi v koči. Pride gospodar- Slavc, vprašam ga kam vodi široka pot. Proti Uskovnici, približno uro hoda je do tja, izvem.
To bi še šlo z mojo kosmato bučko. Posloviva se od Slavca in odideva proti dolini.
Široka gozdna cesta se večinoma spušča. V gozdu se slišijo glasovi in zvok motorne žage.
Konji se pasejo in na obronku je nekaj hiš.
Zagledam vodo ob poti in vrata za živino, že vem kje sva.
Le še ovinek pa bi bili pri kapelici na Uskovnici.
Ne greva tja, še uro hoda imava do avta. Ni dolgo nazaj kar sva bili
pri planinskem domu na Uskovnici.
Zdravilne točke pri kamnih zopet samevajo.
Gobarji so tudi na tej strani, lese so povsod odprte in avtomobili so parkirani na peš poti.
Še malo pa sva na cesti.
Veselo je na Rudnem polju, mladi trenirajo.
Helikopter še kar brenči, Ira vsa prestrašena vleče naprej. Še dobro, da sva že pri avtu.
Po GPS sva prehodili 9.50 km, hodili 3.30 ure in naredili okoli 400 višincev.
Naredimo lahko tudi krožno pot; Rudno polje, Konjščica in Uskovnica!
Lepe so naše planine!
Pot življenja so križišča,
vozli brezštevilnih cest,
ni lahko se odločiti
in si najti pravo smer..
/Janez Medvešek/
Ni komentarjev:
Objavite komentar