Strme skale, mnogo zraka - Mojstrovka po Hanzovi

 Mala Mojstrovka, najnižja izmed trojice Mojstrovk... 

 Hitro dostopna mikavna gora je vedno oblegana, zaradi bližine  ceste vršiškega prelaza. 

 Severna, drzna  pot privlači  jeklenic in mnogo zraka  željne gornike. Uživajo  s pomočjo železja po strmih skalah in v vrtoglavih pogledih.  Teh je veliko in severni pristop ni za  vsakogar. Južna malce zahrbtna pot, čez skalnat svet poln grušča,  se neprevidnim korakom hitro maščuje.  Ta razmeroma hitro dostopna gora ima vedno polno obiska iz obeh smeri.

 

Začnemo malo čez šesto zjutraj iz Vršiča. Mrzlo je in piha veter.

 

 

 Naša ekipa je zopet  v malo večjem številu. Lukas pod skrbnih vodstvom ata Milana  hodi spredaj. Včasih ga prehiti ata Vinko, midve z Marjano pa ubirava korake zadaj.

 

 

 Sonce se dviga izza Frdamanih polic ko se vzpenjamo proti prevalu Vratca.

 

 

 Lukas vso pot opazuje in veliko sprašuje. Postaja pravi planinec. 

 

 

 Vzpenjamo se  proti sedlu,  gore obsijane s soncem so še bolj mikavne.

 

 Rada imam  sonce,  ko žareče nitke sončnih žarkov  nežno božajo vrhove.

 

 

 Tudi rdeče obarvane  gore so čudovite, le prehitro je vsega konec.  Na prevalu dohitim  Marjano.

 

 

 Ostali so že pod  stenami Šitne glave in nadaljujejo proti Mali Mojstrovki. 

 

 

 Pod steno se pripravimo za v skalovje.

 

 Vzpenjamo se po začetnem delu,

 

   v skali nad Robičjem mi mežika sonce.

 

 

 

 Pri ozkem  žlebu  rabim Marjanino roko v pomoč. Kar trije žlebi so na tej poti in premalo je stopov zame. Tudi korak ni več tako prožen kot nekoč.  Zadaj zadržujem pohodnika, ki potrpežljivo čaka, da se povzpnem na bolj sigurno mesto.  Nekaj zojsovih zvončic me pozdravlja ob poti, na nepravem mestu  za fotografiranje. 

 

 

 

 Ostali so že  spredaj,  zaženejo se v skale mene pa mamijo razgledi. Čudoviti so in povsod se vidi.  Jeklenice, klini in stope so v veliko pomoč.  Korak mora biti siguren in misli pri skalah, ko prestopaš iz ene strani na drugo, vmes ni vedno varoval. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  Nekdo prihaja čez Šitno glavo.

 

 

Vidim stezico na melišču,  malo višje  je še ena bolj uhojena. Spodaj leži rdeča pohodna palica,

 težko bo priti do nje. 

 

Zanimiv je pogled na Poštarski dom.

Ravnica in greben, to čakam.

 

 Pokaže se  Jalovec in Mangart,

 

 

 Velika Mojstrovka  in gore naokoli in doline spodaj. 

 

 

Veter skrbi, da je vse lepo vidno.

 

 

 

 

Tudi nekaj rožic se skriva v  skalnih razpokah.

 

Še malo poplezavanja  po skalovju in smo na vrhu. 

 

 Mala Mojstrovka, 2332 metrov visoka gora, ki se spogleduje z velikani naokoli.  Veliko jih je danes na ogled, preveč za napisat. Še Trentski Pelc, Srebrnjak in Bavški Grintavec, ki jih bolj poredko vidim in pa Trenta.

 

 

Pomalicamo, potem naredimo eno skupno za spomin. 

 

 

Ljudi je vedno več. Je kar "ajsik" na enih koncih poslušam mladeniča, ki se je prvič povzpel po severni strani. Še vpis v knjigo in sestop po šodrasti poti.

 

 

 Na Veliki Mojstrovki opazujem ljudi, ki  sestopajo kar po grebenu.

 

 

  Previdno ubiram korake, hitro te nese na nos. Potke se spuščajo  vzdolž Grebenca čez skalne plošče, ki so polne drobirja in zelo drseče.

 

 

 Na prehodu vratc Grebenca je prestop prav siten, pa še močno piha.

Ovčice se pasejo in kamenje frči navzdol.

 

 

 Ko se potka priključi odcepu za Šitno glavo je korak bolj siguren.

 

 

 Spodaj na prelazu Vršič je živahno, avtomobilov je vse polno.

 

 

 Za semaforjem je čakajoča vrsta vse do petega ovinka.

Po GPS smo prehodili 5.4 km, hodili s postanki  5.10 ure in naredili 721 višincev.

 

 

Je pa zanimivo, da rožic na tej strani  ni. Le posamezne zvončice kimajo v pozdrav.

 

 Hanzova pot je zahtevna, strma in zelo izpostavljena. Varovala so brezhibna, razsoden gornik pa jih bo uporabil za samovarovanje. Manj izurjeni naj gre  na goro po običajni poti...  /Tine Mihelič./