Jelenkamen - Majdag: Špik - najlepši vrh martuljških gora..

Špik in njegova skladna piramida, ki navdušuje poglede

na Martuljške gore.

Že sam pogled na to veličastno goro da slutiti, da dovoli plezanje v severni steni le najbolj izkušenim plezalcem.

Ni čudno, da je bil Špik najljubša gora Pavle Jesih. Po dolgih letih se ji je uresničila zadnja želja. Njen pepel je poletel čez prepadne pečine prvaka martuljških gora.

Za nas običajne gornike sta k sreči speljani dve pohlevnejši, označeni poti čez južna pobočja. Po daljši, od mostu čez reko Vel. Pišnice in mimo koče v Krnici naredimo 1622m višincev. Od tretjega ovinka vršiške ceste pa 1472m višincev. Dolgi in naporni sta obe. Lahko pa se povzpnemo skozi Kačji graben in čez melišče, ki tudi ni lahka pot, je pa krajša.

Špik, moja že dalj časa tiha želja, da še enkrat zlezem na to špico. Da probam in se soočim z lepoto, ki jo nudi ta krasna gora. Rečeno storjeno, z Marjano in Milanom se odločimo za skupinski naval na ta priljubljen gorniški raj.

Začnemo pri mostu V. Pišnice. Čeprav je padla ideja, da je boljše izhodišče tretji ovinek vršiške ceste. Potem bo treba nazaj v breg, imam pomisleke. Ni mi kapnilo, da se 150m višincev pripelješ po riti. Je kar je, stopamo v trdi temi po cesti proti koči v Krnici. Nad nami zvezdnato nebo, ob poti šumi voda Pišnice. Gledamo kje se začne pot skozi Kačji graben, pa seveda v temi ne vidimo smerokaza. Slabo uro hoda je odcepa, kjer se priključi pot iz vršiške ceste.

Koča je osamljena pod spečimi vršaci.

Tiho nadaljujemo levo po smerokazu, naši gori naproti.

Hodimo po grapi in skozi rušje.

Ob strani se že kažejo strme stene Škrlatice, za nami pa Prisojnik.

Vedno bolj izrazito podobo dobiva Razor.

Krasen je pogled v Krnico.

Iz začetne trikotne špice se kmalu razpotegne v širino in postane še lepši.

Zvoniki med Prisojnikom in Zadnjim Prisojnikom so lepo vidni.

Pot je obdana z rušjem, višje smo lepši so razgledi. Gore, čisto drugačne so iz te strani. Še najbolj poznane so Milanu. Prehitevajo nas mladci, kar nekaj jih je.

Še zastavo imajo, lepo.

Strmina malo popusti, svet postane bolj prijazen. Čez travnate vesine posije sonce, ki nežno osvetli pobočje po katerem se vzpenjamo.

Sončki žarki so vedno večji in svetloba se hitro dvigne.

Varovala in travnat vrh Lipnice, ki se spogleduje s sosednjim Špikom.

Tudi iz te strani je gora veličastna.

Stojim na Lipnici - 2417 metrov visokem vrhu in občudujem skalnati svet okoli mene.

Frdamane police so čisto blizu.

Gledam greben, ki me loči od zadnjega vzpona proti vrhu.

Marjana in Milan se že spuščata proti njemu.

Spustim se v sedelce in pod grebenom nadaljujem proti zadnjemu delu. Mladci se že vračajo. Še malo, še zadnji del poplezavanja po strmih skalah, iskanja prehodov po oznakah in vrh.

Veselje me preplavlja, smeji se mi. Uspelo nam je, na vrhu Špika smo, 2472 metrov visoki čudoviti gori. Hitro prosim mladenko, da naredi fotke, še v opremi kot se za tako goro spodobi.

Potem pa razgledovanje na vse strani. Daleč sežejo pogledi: od Vrtaškega Slemena, preko Škrlatice, Prisojnika, Jalovca, Mojstrovk, Mangarta, Ponc do planin in vrhov v Karavankah in hišk v dolinah globoko pod nami.

Doma potem sedim pred zemljevidom, gledam vrhove na slikah in vzdihujem. Prekrasni so razgledi, božansko lepo. Nekaj časa je Špik samo naš. Potem pa pridiha mladi mož,

10 letni Marsel v spremstvu Mateja.

Čestitam mlademu junaku, ki se je pogumno vzpel na to mogočno goro.

Pripravimo se za sestop.

Še se vzpenjajo, vrh ne bo sameval. Odcepimo se proti melišču. Dolga in naporna je ta pot skozi Kačji graben. Držim za palice, da me bolijo roke. Trije mladi se vzpenjajo po melišču.