Iz Škofje Loke do Podnarta, čez hribovje - Po oznakah rumenih školjk

  Iz Škofje Loke do  Podnarta me zopet vabi-

Jakobova pot / Višarska smer...

Čakam Emila pri pošti  v Podnartu.  Zableščijo se luči in moj taksi je tu.

 

 Uršulinski samostan,  Sveti Duh v Škofji Loki  je moj začetek.

 

Dolga, meni neznana pot čez Škofjeloško hribovje.  Grem mimo lepo urejenih hišk do konca kratke ulice.  Na koncu je samostan, ogledam si ga le od zunaj, nočem motiti. Vrnem se do ceste, preko se že vidi rumena puščica

 

in kmalu tudi tablica za Jakobovo pot.

 

 Stezica hitro preide v gozd. Tri majhne kosmate bučke me  glasno pozdravljajo, ko grem mimo hiše. Jutranji sprehod je na vidiku in že težko čakajo. Sledim puščicam skozi  gmajno. Včasih sem malo v dvomih, če je več poti in ni oznak. Običajno je  najbolj uhojena potka prava.

 

 

 Potem se razveselim vsake rumene puščice.  Ob poti cveti jesenska vresa,  nima še tiste prave barve.

 

 Mimo zidanega znamenja grem  in oznakah za cerkev.

 

 Crngrob, berem na tabli ob cesti.

 

 Nekaj hišk in na hribčku  romarska cerkev Marijinega oznanjenja.

 

 Ena najlepših srednjeveških cerkva na Slovenskem. 

 

Poleg je še okrogel vodnjak z lesenim kolesom in  stožčasto streho.

 

 Pa še ena stavba,  verjetno farovž v bolj  klavrnem stanju.

 

 Potka me vodi  mimo obeležja padlim v vojni.

 

Hudi boji so bili v teh krajih,  mimo veliko spominskih obeležij hodim. 

 Gledam vikendico na desni in na levi zgrešim potko.

 

 Vrnem se malo nazaj, vidim jo spodaj.

 

 Vprašam sprehajalca, ki se ravno vzpenja  za  oznake, pa so čisto  blizu na kozolcu.

 

 Potem greva skupaj do vrha, do sedla.

 

 Na  sedlu ob križišču  poti proti  Planici in Lavtarskem vrhu sta dva spomenika.

Spomenik NOB 1941 - 1945 je na zgornji.

 

Spomenik Selški četi pa na spodnji strani križišča.

 

 Pokaže mi tudi Triglav, ki se vidi izza hribov

 

 in zamegljeno Ljubljano. 

 

Jakobove oznake so mu poznane, ve za to pot. Prijazen gospod iz Šutne, hvala.

 

 Križišče, nadaljujem navzdol po cesti, kar dolgo ubiram korake po asfaltu.

 

 Prometa je bolj malo. Čepulje berem na tablici čudne hiške za ograjo.

 

  Hiše in končno sonce.

 

 Me že pošteno zebe, ker sem se prehitro slekla. Smreke, buke in grmičevje so moji spremljevalci. Pa kakšna osamela rožica, če je bolj zračno.  Hladno je toda hodi se dobro. Čepulje in  Jošt na  oddaljenem hribčku. Vsaj nekaj  drugačnih pogledov.

 

 Grem mimo hiš, zadnja je še posebej lepa in zopet  po asfaltu desno.

 

 Kmalu pot zavije  levo v gozd.

 

 

Mimo vodnega zajetja me prehitita dve  sprehajalki.

 

 Še dobro da so oznake.

 

 

Kamniško Savinjske Alpe me spremljajo ob strani.

 Oko hitro zazna rumeno barvo, že od daleč jo vidim.  Puščica in dolgo nič, potem pa na koncu poti hiša.

 

  Slišim glasove in pasji lajež.  "Čez dvorišče pa verjetno ne gre Jakobova pot", prijazno vprašam.  "Ne, ne, tam ob steni je stezica", mi odgovori gospodar. Pa greva skupaj pogledat, oznake. Ni jih, so vse prerasle z zelenjem. " To moram pa takoj porezat, sem kar malo pozabil" in potrga malo zelenja stran, da se vidi puščica.

 

 Srečno pot mi zaželi in že hitim po stezici, ki se v začetku nič ne vidi.

 

 Potem pa se spremeni v gozdno potko.  Vidim nekaj hiš in zavijem levo, kam pa zdaj?

 

 Neki mojster dela pri bajti pa ga vprašam.  Pokliče domačina in izvem, da je le nekaj metrov naprej   na smreki sredi travnika  oznaka.

 Ja, vedno bolj zanimivo postaja tole potepanje. Cvetoča ajda in na drugi strani njive je vasica.

Zgoraj pa že vidim cerkev.

 

 

Zgornja Besnica je to, ugotovim po risbah. Rinem po komaj vidni stezici v strmi breg in jo zagledam. Kapelico vso v narisanem cvetju.

 Poslikam to zanimivost.

 

In nadaljujem proti župnijski cerkvi Svetega Tilna- Egidija, zaščitnika lovcev, berem doma.

 

 Lepe so te stare cerkvice, ogledam si jo iz vseh koncev.  Poleg nje je še posebna hiša.

 

 V njej so učili že daljnega leta 1780 vaške otroke brati in pisati.

 

 Pa spet nadaljujem po oznakah.

 

Na Vidmu ( vidim), gledam hišno tablico.

 

Zanimiva šterna je ob poti, pa stari plug in komat.

 

 Malo se zaplete v Novi vasi. Na drogu  rumena puščica, ki usmerja desno.

 

 Grem ob lepi, z visokim zidom ograjeni hiši.

Name se predira mali pasji kosmatinček skozi  luknjo v  živi meji.

 

 Dve cesti sta  in nobene oznake.

 

Poštar raznaša pošto in sva  že večkrat prehitela eden druz'ga.  Pa ga vprašam za pot v Podnart po tej strani. Samo do konca hiš vodijo te poti, mi pove. Naj grem raje po cesti in pri oznaki za slap Šum zavijem navzdol. Vrnem se do ceste in kmalu zagledam školjko in  tablo za slap.

 

 Čudna mi je pot, še domačina pri prvi hiši vprašam. Naj se držim leve izvem, pa pridem do brvi. Kmalu je na levo odcep za slap, moje risbe kažejo drugače.  Nadaljujem kar navzdol, po ne preveč lepi poti, v upanju da grem prav.  Slišim vodo in se razveselim  brvi preko in zopet sem gozdu.

 

 Dolina postaja vse bližja.  Zagledam staro zapuščeno stavbo nekdanje žel. postaje.

 

 Na njej pa dve  rumeni puščici.  Nekaj časa hodim po ploščah ob progi potem pa po gozdni potki.

 

Zopet mimo spomenika, veliko jih je.

 

 Na koncu pa še malo po cesti. Hiše in most.

 

 Še mimo gasilskega doma desno in spet po cesti.

 

Gledam hiše, stare so in novejše, zanimiv je ta Podnart.

 

 Še malo in sem pri avtu.   Dolga in samotna je današnja pot.

 Po GPS sem prehodila 19.50 km, hodila 5.40 ure in naredila okoli 600 višincev.

 

 Še v Merkator na kapučini skočim in del Jakobove poti je spet zaključen. Potepanje za užitek.

Življenje je kot vaški praznik.

 Prijeten dogodek.

 Zaplešimo kdaj divje čez plesišče,

 naj ljudem zastane dih.

/ Rudi Kerševan/