Pravljica meglenega dne - Polna peč

Pravljica meglenega dne- Polna peč....

Nekje na soncu dolgo bi slonel in bi prešteval bele pajčevine jesenskih dni; gozd bi žarel in čakal da poletje mine;

Veliko se nas je zbralo pri Koniču. Na stari prelaz Ljubelj bomo obirali korake.

Karavana vozil bi lahko imela svojo zastavico, na Ljubelju izstopimo. Tudi pekarna in picerija sta odprti.

Naredimo skupinsko fotko, da se ve, če bomo vsi prišli nazaj. Mrzlo je in hitro se oblačimo. Še rokavice prav pridejo. Hitro je začelo mraziti to jesen.

Pa ni skrbi, pogledi na gorate lepotce, ki se ovijajo v meglene tančice so čudoviti.. Predor sameva.

Strmina se začenja že na samemem začetku in gretje se vklopi. Palice zelo pomagajo premagovati strmino.

Dobre volje smo kljub strmini..

Nekaterim je že prevroče in bunde romajo v nahrbtnik. Počasi vsi odložimo vrhnja oblačila, čeprav je zrak mrzel.

Dobre volje premagujemo ovinke in v klepetu ali zatopljeni v svoje misli hitro napredujemo. Za vodo je poskrbljeno.

Na ovinku nas čakajo.

V meglenih tančicah se skriva koča na Ljubelju. Nekateri so že tam, ostali se približujemo koči.

Stara stebra nekdanjega prelaza in zvonček samevajo in se se spominjajo dobrih starih časov, ko so mimo brzeli avtomobili. Koča je prav lepa in čudoviti aranžmaji so vedno ob njej.

Sedaj pa le še posamezniki ali skupine ubirajo korake proti Zelenici ali Korošici. Oznake nam kažejo smeri.

Ne stojimo dolgo, naš vodja Vojko nas hitro povabi naprej.

Gledam v nebo, meglice tekmujejo, katera bo hitrejša svetlejša ali temnejša. Naj tekmujejo saj je lepo. Le dežja ne potrebujemo. Potka je v začetku lepa, obarvana z jesenskimi barvami. Kmalu pa postane blatna in drseča.

Da listje porjavi in obledi, da pride čas, ko pade slana in potok se skali in je tema zarana.

Kača ob potki in vedno nasmejani pohodnici.

Bolj se vzpenjamo več je blata, aranžmaji ob poti so bolj redki. Zvončka se prijetno oglašata na nahrbniku. Oznaka, le še kratek vzpon na levo in vrh Polne peči, 1503 metre visokem razgledniku.

Danes ni razgledov, v tolažbo prilagam nekaj fotk iz jeseni pred leti, ko sem nadaljevala po grebenu do Zelenice.

Oblačila nas zopet grejejo. Vojko nas hitro obrne, le nekaj fotk in že se vračamo. Malica je pri koči, na toplem.

Meglice nas še vedno spremljajo, listje že rumeni in jesen bo zopet hitro mimo. Pazimo na korake saj je pot navzdol še bolj drseča.

Sonček se prebija skozi meglice, pa mu ne uspeva dobro. Meglice so glavne in jesen je njihov čas, ko plešejo svoj ples. Narava je čudovita in vse je tako kot mora biti. Škratek se skriva med pisanim deblom.

Utrinki med koraki, ki se bližajo koči.

Zeleni škornji so že obuti, še bolj nas zagrinjajo meglice. Sonček kje si?

Koča, posedemo se okoli miz in prijazni gospodar nas hitro postreže. Čaj me prijetno pogreje. Kmalu se odpravimo v dolino. Sledi še fotografija za arhiv in pot pod noge. Tudi zvonček na avstrijski strani se oglaša, želja je veliko.