Valvasor v odtenkih jeseni

Valvasor v odtenkih jeseni...

Poletje od nas se je že poslovilo, v kotanjah se zjutraj že zbira megla, ozračje opazno se je ohladilo, razmočena često so tla od dežja.

Mi gremo, nas nič ne ustavi. Še slaba vremenska napoved ne.

Kar bo, pa bo. Zberemo se pred Koničem, veliko nas je. Vojko nam predstavi novo pohodnico, Radmilo-Rado.

Parkiramo v Završnici in se drenjamo pri parkirnem avtomatu. Počasi deluje.

Jezero se blešči in Smokuški vrh se bahavo dviguje v daljavi.

Prvi se že vzpenjajo po cesti, vsak ubira svoj korak. Dom je odprt piše na tabli.

Greben Brezniških Peči žari v jesenskih barvah. Lepo je opazovati drevesa po grebenu, moderno frizuro imajo. Spredaj hitijo.

Tudi Triglav v daljavi zasanjeno strmi v dolino. Prišel je njegov čas, ko bo malo počival od nešteto obiskovalcev, ki mu gladijo strme skale. Zavrh in prvi pogledi proti Stolu. Naši so že na kolovozu skozi gozd.

Pred mano je stičišče strme potke, kabelske ji pravijo, na Smolnik in v dolino. Smolnik je lep razgleden vrh le malo pred Ajdno.

S Simono ostaneva zadaj.

Naši gamseki in srnice so že daleč spredaj. Pa lovim utrinke barvite jeseni v objektiv.

Jesen spet pred nami lepote odgrinja, ponuja nam svoje obilje darov, ko listju jesenskemu barve spreminja, in trosi v naročje nam zrelih plodov.

Pri klopci sva in upoštevava navodila. Potka je pestra, gledam nazaj na že velikokokrat prehojeno pot..

Jesen je lepa le prehitro mine. Zvončka se oglašata, "ja lubici moji gremo skupaj"..

Čudoviti so motivi narave, uživam v barvitem listju, ki pleše z vetrom svoj zadnji ples. S Simono ubirava korake po preprogi listja, ki prekriva skalovje.

Ko zlati žarki božajo drevje listje še posebno zažari, čudovito.

Pa sva pri cesti in klopca naju zopet vabi.

Še obeležje poslikam.

Hodiva po zadnjem delu in Simona že vidi dom.

Planinski dom Valvasor in naši zadaj na klopcah.

Še kosmato bučko slikam in potem fotografiram naše pohodnike, za spomin.

Življenje v naravi se bo umirilo, pronicala v nas bosta vlaga in hlad, a nekaj nikdar se ne bo spremenilo: ljubezni toplina – tvoj skriti zaklad!

Mi 'mamo se fajn, bi lahko prepevali. Družba je vesela in moj aparat škljoca. Lepo se imamo.

Zunaj ne strežejo in večina si postreže z malico z nahrbnika.

Še na stol zlezemo, skupinska mora biti. Še nekaj jih ujamem v objektiv. Naš stol je lesen, ta gorati je predaleč in previsoko.

Sestopamo po cesti. Lepi jesenski motivi se poslavljajo ob poti. Veter jih kuštra in s šelestenjem padajo na tla.

Odcep za Potoško planino in oznake za krasno gozdno cesto do Zabreške planine in naprej proti Valvasorju.

Pot hitro mine in korak je po cesti bolj siguren.

Završnica, sončni prameni skozi sivino krasijo nebo in Simon poskrbi za pecivo. Še konji uživajo v lepi jeseni.

Za zakjluček gremo še v Gostiče Zavrh na kofetek..

Po malem GPS smo prehodili 8.50 km, naredili 558/546 višincev in spusta in hodili s postanki vred 3.49 ure. Ta hitri malo manj. Potepanje za dušo in telo. Krasna družba, lepo je bilo.

Poleti, jeseni, zimi in pomladi še mnogo ljubezni naj v srcih žari! Najbližji naj vedno imajo te radi – naj notranje sonce nikdar ne zbledi! /A.N./