Borovje, 1476 metrov visok vrh nad Dovjem.
Gospod bog
Blagoslovi jo čudovito dolino
njene prebivalce pa ohrani
v zdravju, sreči, miru in ljubezni...,
piše na križu
Z Marjano ne greva sami. Pridruživa se upokojenski pohodniški skupini Javornik Koroška Bela. Pobere naju avto in kmalu se peljemo skozi Dovje. Pri odcepu zavijemo levo in se še kar dolgo vozimo po ovinkasti cesti. Na parkirišču se zberemo vsi pohodniki, čez trideset nas je.
Četica se hitro zbere za prvo fotkanje.
Potem jo dokaj hitrih nog uberejo po cesti.
Ni moj tempo, ubiram svoj korak, ustavljam se in fotkam. "Le kako bodo šli vs trmino,"si mislim. Imajo pa lepo navado, da na vsake toliko časa počakajo, da je skupina zopet skupaj.
Na desno je naš odcep, je kar strmo.
Kmalu je pred nami rovt Vrse. Hiške se skrivajo v megli.
Pozdravljen bodi ko v hišo prideš
in bog s teboj ko spet odideš,
visi na steni.
Po desni stezi moramo iti, če hočemo priti na sedlo. Jaz sem že enkrat bila na Borovju, Tukaj. . Vzpenjala sem se po grebenu. Je bolj strma pot. Gremo naprej, vzpenjamo se in upamo, da bo posijalo sonce.
Zvončka se bolj malo oglašata..
Kukova špica, Velika in Mala M. Ponca, Špik, Frdamane police..
Na sedlu smo
Skupinska za spomin in arhiv.
Naša potka se vzpenja desno. Na levo, zgornja steza pa vodi na Planico, 1508 metrov visok vrh. Naravnost pa se spusti v dolino, razlaga Darko.
Naša četica se požene navzgor, lepše postaja. Sonce sije skozi krošnje dreves. Pokažejo se gore. Na Dovški Babi je še sneg.
Še čez gruščasti del poti in odprejo se razgledi. Meglice, meglice, morje meglic, čudovito. Zgoraj pa Rjavina, Vrbanove špice, Triglav, Cmir, Stenar.
Pri križu ni dosti prostora in moramo se razdeliti. Kar vztrajajo na vrhu. Ne morejo se posloviti od krasnih pogledov, ki so le malokdaj na ogled. Jih razumem, ko sem prvič bila na tem vrhu sem bila sama. Sedela sem na klopci dokler me je bila volja. In uživala v krasnih razgledih in barviti jeseni. Malo se zamenjamo in sem prišla na vrh. Je gneča, ne veš kam bi stopil.
Počasi se malo umiri.
Kepa, Mala Dovška Kepa, Gubno, Visoki Kurjek..
Zadnja dva si ogledujeta Stol v daljavi.
Malo pred strmo stezo si naredimo malico. Pa ne za dolgo.
Previdno sestopamo do sedla.
Kmalu smo na rovtu Vrse.
Bog živi gospodarja,
ki da pijačo brez denarja..
Karlo nas že čaka in se tega tudi drži.
Potem se počasi odpravimo proti domu.
Ob klepetu in vtisih na lepe gore in čudovite meglice smo hitro pri avtomobilih. Nekaj slik je tudi od Simone in Marjane..
Hvala čudežu, od katerega živimo
in v katerem smo doma.
Nikoli ne razočara,
lepa je v megli, dežju in soncu...
Hvala, ker sem del tebe - narava..
Ni komentarjev:
Objavite komentar