Čarobnost gozda na prvega novembra dan...
Sonček me vabi, da jo sredi dopoldneva mahnem na sprehod.
"Le do kapelice grem, "si mislim. Brez nahrbtnika in brez vode, se mi zdijo stezice vedno bolj mamljive.
Bi šla že zjutraj pa dobim obiske, ki sem jih vedno vesela. Sonce zlati veje. Bukev in listnato drevje so si nadela čarobna oblačila. Le veter jim malo nagaja, zašumi med listjem in kakor pisani cvetovi padajo na tla. Lepo je kamor pogledam, povsod se čuti jesen.
Sonček prijetno greje, le danes, potem bo zopet deževalo. Tudi mostiček je okrašen in voda buči in se šumeče preliva čez skale.
Z vseh koncev pobočja se vijejo slapiči.
Ubiram korake in sem pred hribčkom. Vedno se ustavim na vrhu in pogled ostrmi v čarobnih vejah.
Še skozi gozd jo uberem, marelo vidim. Še tri srečam, naj rastejo.
Pri kapelici se oziram naokoli, tudi tu je lepo.
Nekaj dreves se je že otreslo listja in gole veje žalostno štrlijo v nebo. Mežakla je že temna, sonce je že šlo za greben.
Gledam na uro, še imam čas. Nadaljujem proti M. Jelenkamnu.
Stezice so mokre, ozke in posute z listjem. Previdno stopam po pisani preprogi.
Malo poslikam, zazvoni telefon.
Obiski bodo prej kot sem mislila. Nič ne bo s Čopovim rovtom. Obrnem se nazaj in le nekaj metrov višje se levo odcepi stezica za Tomšičevo. Le enkrat sva se tukaj spuščali z mojo Iro, je strmo. Tokrat se še zvončka ne oglašata, nimam nahrbtnika. Ves čas se v mislih potepamo skupaj, lubici moji. Spuščam se po strmi stezi in pazim na korake.
Ponekod je lepo vidna, drugje malo manj. Spodaj že vidim hiše in kmalu sem pri cesti.
in mimo OŠ Prežihovega Voranca in kmalu sem doma.
Kar nekaj sem prehodila, melodija za dušo in srce.
Lepo je bilo!
/Joseph
Hajdn- Jesensko listje/
Ni komentarjev:
Objavite komentar